Biti venomer pripet,
ne že spet, ne že spet!
Ojoj, ajoj, pišem
in Mišima straži,
skoraj stoje kinka
ta kleni mladenič.
Rad ga imam,ker razume,
da se nekje končajo besede
in se začne bližina,
ne zahteva, enostavno je.
Še predobro vem,
da bo jutri zjutraj
popolnoma drugačna zgodba,
kričal bo in izsiljeval,
a prav takšen sem sam.
Oba imava velika ušesa
in še večje srce.
In to je gorje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar