Ves poflikan hitim.
Rože tlijo kot
džankiji oviti
v srajco znoja.
Poletje vsem
skuštra gobčke.
Dosegel sem remi
s strupeno nevesto
in grabim dišečo
otavo razbeljenega avgusta.
Tako očarljivo mizogin sem,
da ženske padajo kot
prezrele češplje
v moj breztelesni pušeljc.
Samota je moja surovina,
s hemoglobinom
si orjem obrvi.
Moj tič je
Aleksander Veliki,
zavojevalec antične modernosti.
In potlej ti
havbico zluftam.
O-da, po njegovi
podobi pesnim,
malto kradem samo katedralam.
Oho, kakopak, tako sem priliman!
Ni komentarjev:
Objavite komentar