Obraz prepusti soncu,
pojdi in se ne oziraj,
zaslužiš, da se vrneš k sebi,
tam si najbolj doma.
Pusti krokarje,
hranijo se z mrhovino,
strup jim razstira oblake,
tema je težko breme,
na koncu te zmečka.
Zmaji so lepi samo v pravljicah,
žulijo in ranijo s svojimi izboklinami,
s slabo zaraslimi ranami minevanja.
Pametnjakoviči innjihove polne besed peroti.
Ovinek kamorkoli že,
posuto je vzdolž
dobrih namenov,
daleč je tisto notranje,
pripeto na to kar se
sme in ne sme, na vse!
Roža je samo platno,
kot že rečeno,
s soncem na ti,
na tebi je podoba,
točno določen čas,
nikoli ne mine, ko
veš, kje te žuli svoboda.
Barva polti,
naj molči svet,
samo ti si.
In že se dani ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar