NINANANA

                        Droben oris pokriva zaletavi značaj.


In potem nabašeš name, ki še sam
                                                                         ne vem, ujet v lastna protislovja,
                                       vandravi vagabund,

 odet v samoto.

Pustim te veneti in ne razumeš zakaj.
                                Lačen demon puhti v meni,
na ti sva, zelo na tesno, hranim ga.

                         Ne morem brez njega, ker nosi moj obraz

in krivi moje telo, poganja srepečo kri

                                     po razbeljenih žilah, terja svoj davek
in me počasi spodjeda.

A ne morem si kaj,

brez njega bi bil trhla podoba, ž
ene me
            in varje,

                           zanj je svet vedno le trenutek
ne ozira se nazaj in ne mari za naprej.

Odslikava je,                          

odslikava mojega poguma

in istočasno
                                                  begajoča poguba.
Bojim se ga,
                      a ni me strah,
naučil me je,
                  kaj je to zvestoba do groba.

Torej ti moja,
                         mojih zablod podoba,
strahov mojih odslikava,
                                          moja, a ne tvoja,
samota vstaja.

                             Vanjo se zatečem,

skozi mesec v osamo planem,
                                                      da ob zori k tebi kanem.

V jutranji zarji

moje telo zopet vzplamti,

ob tej prebujajoči se

                                   toplini se lahko umiješ,

                           v njej lahko v vsej svoji lepoti zasiješ.