Bernard Marie-Koltès moj brat

Dež, hudimani dež,

v njem iščem svoje telo.

      Solze so, polzijo,

        tipam in tipam,

                        ne najdem, a kričim.

                                              Noč na obronkih gozda,

tujec, ki mu tujost uhaja,

šelestenje korakov v brezoblični grozi.

                                                 Ličila brez ločil,

                          ko se življenje razgali na dah.

Samota me obvarje,

                    ko iščem besede in njih obraz,

vanjo zahajam,

                        jastreb kodrastih las.

                                                       Mrem, mrem, mrem,

     le še korak, le še korak,

                              sonce je zame, ko dežuje,

                                                 ker vem, da slanih kapelj sem brat.