PREOBRAZBA

Preobrazba Metamorfoze

                                                           Pisati veoma ćesto 

u lieraturi znači

                               naprosto prepisivati.

                                                                                         Miroslav Krleža

9.

Kdaj si se nazadnje zavrgel?

                        Le toliko si mlad …

            Priklopiš se. Uglasiš se. Odskočiš …

                                               Misli s svojo glavo,

            prevprašaj oblast, ki bdi nad teboj.

Kar priznaj si, nisi takšen kot oni,

            pa čeprav se vsake toliko stlačiš v njihove hlače,

                        se igraš njihove igrice …

            niti blizu nisi, bolj se trudiš, bolj te odnaša stran,

                        normalnost drvi mimo tebe,

            naplavljajo jo avtomatizmi.

Dober dan, kako ste kaj?

                        Želim vam lep dan!

            Fraze, fraze … in znotraj brbota!

Kaj zaboga vas spravi v jok?!

                        Že videno, že videno …

            zaboga, čemu služi to?

                                   Sprijazni se,

            si sploh želiš drezati v osje gnezdo?

In kaj, če ta ob tebi razmišlja popolnoma isto?

                                   Če si ne drzneš, ne boš izvedel,

                        pristopi, drzni si!

            Saj je vsak delček te neizmerne sestavljanke,

                                   instinkt poslušaj.

                        Drzni si nepredstavljivo, ob drugega se spotakni.

Živimo, luščimo se, živimo.

            Resetiraj se, srce, navadi se.

                                    In že se je zavihtelo tisoč rok.

                        Je zid. Je plot. Je skok.

Če mavrico obrneš ponarobe dobiš pisano skledo.

                                   Tam je vroče, puščava se razsteza,

            tudi, če so jo oči spregledale;

                        žgoče si lahko prikličejo tisto vročino svetlobe,

ki te prežarči.