Naj se konča in naj se začne!

Dovolj preobrazbe, obesil sem jo Urošu Zupanu za vrat, mu jo podal, vseh 10 ceglov, naj jo objavi, če se mu zahoče. Naj ne bo vse na pladnju. In tako postanem pladenj, da lahko pojem to kar je na njemu, ne njem. Nič ni na njemu, ker je vse v meni. Bruham vsebino. Bruham sebe. Ostrakizem mojega drobovja.

Fino naseckaj čebulo, prepraži jo, nato dodaj jetrca, sintetična jetrca, da nevrotransmiterji podivjajo od lakote. Literatura na krožniku. Nič ne bom razlagal. Razodel se bom. Zasvojenost ni odvisnost in odvisnost ni zasvojenost. Oboje potrebuje telo. Oboje potrebuje ogrodje. Da se izniči. Realnost, ki mamljivo diši. Nekdo bo vse to zmetal vase.

Samo pokrijem ga. Pokrijem ga z odejo. Svojega konja. Svojega vranca. Divji je, a zdaj se mu spi. Globoko diha, zdaj, ko sanje zavzemajo njegovo telo. Stopa v druge jase. Galopira onkraj mamljivih mišic. Ukradel je grivo zvezdi repatici. Postati stvari. Obglodati ljudi.

Samo še stresem, zajčke iz spodnjic in se odpravim pomivat umazano posodo. Deteržent v naročje novega dne. Sprati kar ostaja in postaviti v korito, da se posuši. Telo je zmuzljiv oltar. Nobene potrebe ni, da bi tam visel gol. Ob sebi imam bitja, topla bitja. Odtrgam si ud, da ga bodo lahko žvečili. Ni me sram, ker sem žilav. Naj se potrudijo! Imajo dobre zobe in ljubezen, ki mi jo vrtajo dan na dan v telo. Skozi luknje nič ne odteka. Ostanki hrane romajo v koš. Nabira se in nato odmira. Tako preprosto je.

Metulje ti bom dal v popek. Naj bo tvoj želodec blag, krhki so in pisani. Čuvaj jih, ko enkrat odidejo, se ne vrnejo več. Prav takšen sem sam, obsojen na neizmerljivo minljivost. Kako veš, da sem se zgodil?