MI SMO TEJ

           

Včasih ti ostane samo izsek, nič drugega. Naprezaš se in naprezaš. Možgani, to čudo, močnejši od kakršnegakoli analgetika, vsemogočna radirka, ščitijo te, za silo zakrpajo rano, ki bi drugače zevala in zevala, ter skelela do kosti. Kurčev košček, zajeban košček, saj je govora o Mastinovem bratu. Ni mi veliko govoril o njem, le to, da sta si kot noč in dan, popolni nasprotji. Mogoče bi izvedel več, če nama bi bilo dano več časa, tako pa je njegov brat samo še en delček te neskončne uganke, ki nosi ime Mastino. Felice, Mastinov brat. Ko sem še živel v Novi Gorici smo takim podobam iz Stare Gorice kratkomalo rekli: »Tuljo!« Nič kaj prijazen izraz. To je pomenilo, da je osebek nadut, šminkersko oblečen, glasen, z obveznim prenosnim telefonom, ki se zdi prilepljen za njegovo uho in v katerega dobesedno tuli, ne pa govori. Šminkerski pastelni puloverčki in spodaj zlikane črtaste srajce, na nogah rjavi mokasini, odurno močan vonj kolonjske, drage seveda. Modeli, ki so po mestu srkali aperitive in komentirali mimoidoče punce, z nasmeškom plejbojev, ki v Monte Carlu za šalo spičijo kakšem milijonček v kazinoju. Tiste vrste primerki, ki so na nas, ki smo se nahajali na tej strani meje, gledali kot na »sciave« in so nas prav tako prezirali, imeli so nas za divjake in barbare, ki živijo v iluziji komunizma, torej enakosti, oni so pa bili zagovorniki elitistične družbe in razslojevanja. Skratka, ljubezen na prvi pogled.

           

            Situacija je takšna, dva nasprotna pola se znajdeta v avtomobilu, potujeta na gorivo bolečine, smrt naju je združila, letiva na krilih šoka, pozabila sva na vse kar naju razdvaja, skušava prelisičiti vse turobne misli, ki naju vežejo na skupni imenovalec, ki se imenuje Mastino. Drviva v mesto, da bi našla kakšen bar kjer servirajo koktejle. Felice si je namreč zaželel prav to in jaz sem se ponudil, da ga pospremim do mesta. Vse skupaj obeta, zagotovo. V nekem trenutku najine epopeje Felice vstavi zgoščenko in prižge. Kmalu ugotovim, da je na sporedu Frankie hi-nrg. Poznam komad, pred nekaj leti je bil totalen hit v Italiji, zasenčil je celo Jovanottija, reperski del naše goriške klape ga je neprestano nažigal. Tip je nosil očala z debelim črnim ray-ban okvirjem, kapo s šiltom, ter nekaj dni staro brado. Če bi se človek spozabil, bi lahko rekel, da je bil celo malo podoben Feliceju, toda le zaradi nekaj dni stare brade, ter malo bolj zajetnega stasa in očal, ki pa niso imele okvirja iz debele črne plastike, temveč iz finega jekla, ki je že od daleč kričalo svojo ceno in ta ni bila poceni. Komadu je bilo naslov »Quelli che ben pensano«. Ironija je hotela, da se je videospot za ta komad dogajal v taksiju, ki ga je dotični reper vozil, medtem, ko je on repal o raznih primerkih, so se tej izmenjevali v njegovem taksiju. Včasih je življenje tako prekleto perverzno in nazorno v svoji enostavnosti ter natančnosti, ne samo, da obstajajo vzporedni svetovi in ko se ozreš nazaj šele poštekaš kako skrbno je vse načrtovano in koliko malo pozornosti in potrpljenja premoremo. Mastinova smrt nas je neprestano opozarjala na to, na našo prekleto površnost v dojemanju drugega človeka. Ko gledaš za nazaj, so stvari hudičevo enostavne in na svojem mestu, ko bi le pravočasno bili pozorni na to?! Jasno, dojamemo šele, ko je prepozno. Življenje se v celoti zaokroži s smrtjo.

            »Chiaro? Io mi identifico con questo!« se zazre vame z nekakšnim zvedavim bahanjem.

            Sprva mi ni popolnoma nič jasno. Samo zrem vanj? Kaj mi hoče povedati? S kom se hoče poistovetiti? Z avtorjem skladbe? Resda, da sta si malce podobna, samo, ne me jebat ... Feliceju postane jasno, da mi ni nič jasno. Poskusi znova.

            »Io sono »quelli« … Lui parla di me … Quelli siamo noi … Si, sono io e me ne vanto ...« udari jasno in glasno tokrat.

            Jasno, on je »tej«, o njemu govori pesem, ponosen je na to. Skozi glavo mi šine blisk, moj simultani prevajalec v glavi prične z dešifriranjem besedila v slovenščino, po krhljih se mi prikazujejo slike.

            Okoli nas so, med nami so, največkrat smo mi sami tej, ki obljubljamo, brez, da bi držali obljube, ki jih dajemo in če jih že dajemo, jih dajemo iz čiste računice … le cilj je važen, torej vse je dovoljeno, preveč je na kocki, da bi imeli pomisleke … brez milosti do bližnjega, kajti zadnji bodo zadnji in prvi bodo neulovljivi …

            »Si, ho capito,« dahnem suho. Znotraj mene pa kriči: »Cazzo ho capito!«. Toda čez nekaj trenutkov zamre tudi to kričanje. V normalnih okoliščinah bi to v meni sprožilo gnus, odpor, ogorčenje … A je vse steklo skozme kot driska, bil sem ranjena žival, ki je bolj mrtva, kot pa živa. Pokonci so me držali občasni sunki sintetičnega življenja, nič več. Celoten sistem je bil sesut.

            Prispeva. Mehiška restavracija, strežejo koktejle. Strogi center mesta. Restavracija je polna, najdeva mizo in se usedeva. Vse skupaj fensi-šmensi, a ravno to si je želel Felice, vidim ga, počuti se kot doma. Pred nama se nariše natakar, odet v črno, postaven lepotec, blond, praktičnih potez, poln samega sebe.

            »Želita?« udari suho.

            Felice se nagne k meni in mi da vedeti, da naj jaz naročam. Natakar pošteka, da govoriva v italijanščini, pogled se mu zaiskri, muza se, vidi bankovce.

            »Midva bi koktejle, mate karto?« se odlepim od Feliceja.

            »No problema, io parlare taliano,« se bebec dela poliglota z nekakšnim prezirom v očeh.

            V trenutku je nazaj, položi pred naju  karto s spiskom koktejlov in naju zopet pusti sama, da lahko v miru izbereva najino pijačo.

            »Cominciamo con questo, si con questo, e il piu caro, vero?!« pokaže Felice s prstom na karti.

            Pogledam na karto. Prav ima, najdražji je, meni se od cene kar zvrti. Izbral je najdražjega samo zato, da bi videl mojo reakcijo, takoj mi je hotel pokazati kdo so tej, tej, o katerih je prej pela pesem in kdo je on. On je ta. Višji razred, nekdo, ki si lahko privošči, nekdo, ki ne mari za ceno, nekdo, ki je nekaj več. V trenutku me prešine večer, ko mi je Mastino naposled le izdal kaj počne njegov oče; eden glavnih industrijalcev v Furlaniji je, ukvarja se s pohištvom. Sploh nisem razumel zakaj je toliko časa to skrival pred menoj, ko pa je naposled le izdavil, sem dojel, da mu je bilo nerodno, da je njegov oče tako velika živina, da spada med tiste desničarje s severa, ki neustrašno korakajo proti cilju brez, da bi se ozirali na karkoli. Sedaj sedi tu pred menoj njegov brat, skuša mi dopovedati kdo je pravzaprav on in kdo je bil Mastino, pravzaprav, kdo naj bi bil Mastino. Prešinejo me Mastinove besede, ko mi je razlagal, kako starši plačujejo bratov astronomski telefonski račun, kako ga pedenajo od spredaj in od zadaj, kako on mašira po Stari Gorici, ponosen in ošaben, ker mu je prihranjeno gorje delavskega razreda, on, predstavnik tiste uspešne italijanske buržuazije, ki se je povzpela prek žuljev drugih, večinoma priseljencev. Mastino je bil seveda čisto nasprotje, ponosen je bil na malo štacuno, ki sta jo imela s Fragolo, hotel je biti drugačen, ni mu bilo vseeno za sočloveka, ni se počutil večvrednega, ni se počutil boljšega od ostalih.

            Zrem v Feliceja in poskušam dojeti. Vem, da mu ne more biti vseeno, vem, da je nekje globo tudi sam v črepinjah, toda očitno je ta ošabnost vse kar mu preostane, le na to se lahko obesi, skoraj se mi že zasmili, ko se zopet nariše natakar. Naročiva. Ne mine veliko časa, ko imava pred sabo vsak svoj natančno okrašen kozarec na peclju, s pisanima slamicama in vsak s svojim krhljem pomaranče zataknjenim za rob kozarca.

            »Non so, non mi convince, e fatto male, non si fa cosi, non mi piace, se pago deve essere come lo voglio io!« srka in pizdi Felice.

            »Non so, non bevo quasi mai certi drink,« skušam komunicirati. V bistvu se mi sladko jebe za koktejl.

            »Prenderemo un altro, spero per loro che questa volta …« pizdi naprej Felice.

            Prikličem natakarja in naročiva novo mešanico sladkorja in alkohola. Spet se izriše pred nama pecljasta mešanica kiča in sladkobne osladnosti. Tokrat je potrebno vse skupaj še prižgati z vžigalnikom, da iz kozarca vzplamti majhen in skoraj prosojen plamen. Še preden natakar opravi svoj piromanski podvig, vidim Feliceja kako se kremži. Spet bo sledilo grajanje, res lepo. Natakar odide in moja slutnja se uresniči.

            »Che scifo, ha quasi lasciato un dito nel bichiere e poi la canuccia si mette dopo, sa di plastica … adesso lo chiami e gli dici che non hanno la piu pallida idea di che cosa sia un coctail vero e propio … e digli che non pageremo una schifezza del genere!« se razpištoli Felice.

            Požirek se mi zatakne v grlu. Kaj? Spet ne štima?! In sedaj hoče, da pokličem natakarja, da ga napizdim, češ kakšni amaterji so, pa še da mu butnem pod nos, da ne bova plačala teh brozg. Fantastično, ni kaj, res fantastično! In seveda, jaz moram to izvesti.

            Najraje bi se vdrl v zemljo, pobegnil, še prej pa ga mahnil na gobec. V kakšno kašo sem se stlačil? Tiboga! Toda na moje začudenje samo pomaham natakarju, naj pristopi. Nato mrtvo hladno pričnem, s takšno jakostjo, da se me sliši čez pol lokala.

            »Glej, tako je, pojma nimate kako se pravi koktejl pripravi! Mi slediš? Ne bi sedaj od začetka, kaj vse ne štima, toda, tako se ne dela! Vi naj bi bili nekakšen fensi lokal?! Močno dvomim! Pijača je bila tako zanič, da se ne da opisati, ne bova plačala, pika.«

            Natakar spremeni cel spekter barv začasa teh mojih nekaj stavkov. V precepu je, njegova navidezna samozavest in mirnost kopnita kot lanski sneg, ki ga nikoli ni bilo. Znotraj njega pa kriči: »Prekleta makaronarja, ravno tu sta se morala narisati!«. Že vidim kako mi bo spustil pošten kroše direkt na gobec. Vseeno mi je, samo čakam. Nakar Felice na moje in natakarjevo začudenje vrže na mizo nekaj bankovcev. Pogledava se, ne potrebujeva odvečnih besed, postala sva eno, ti groza! Nato zopet jaz.

            »Tokrat naj bo, gospoda sva in se ne misliva spuščati na tak nivo, tu je denar, pa še manča, mislim, da se ne bomo več videli, zbogom!«

            Natakar samo bulji in midva vstajava izza mize, nakar se zgodi. Točka preloma. Pri sosednji mizi sedi moj sodelavec iz Kuda s svojo punco, na njegovem obrazu vidim, da ni zamudil niti besedice, pa še italijansko zna. Zvije me, vrnem se vase, kaj sploh počnem, kdo sploh sem? Samo pokimam mu in on mi odzdravi. Kot bi mi nekdo spustil klofuto in me v trenutku prizemljil. Stran od tod, čimprej!

            Vso pot do avta molčim in premlevam vse kar se je ravnikar zgodilo. Felice ima nek svoj monolog, toda jaz sploh ne registriram. Izgubljen sem, sestavljam se po kosih.

            »Bravo, non ho capito bene quello che hai detto, pero sei stato bravo, cosi si fa!« vstavi ključ Felice in speljeva.

            »Si,« suho odvrnem. On res ni dobro razumel kaj sem pizdil, nekdo drug pa.

            »Sai cosa, ti regalo il cd che abbiamo ascoltato prima. Bella Lubiana, bella storia!« nadaljuje Felice in sploh ne opazi kaj se dogaja znotraj mene.

            Vzamem zgoščenko in jo zatlačim v torbo, najraje bi sebe zatlačil v torbo in to globoko, globoko. Nikoli več ne bom poslušal tega komada z istimi ušesi. Nikoli več! Evo, postal sem eden izmed njih. Cosi si fa, bravo!