Tema je. Tema nima ne glave, ne repa. Tema ima nenasitno telo. Ne, tema
je nenasiten prostor, ki ga je treba zapolniti. Kot otrok sem se bal teme. Kot
odrasel se bojim teme. Najbrž sem še vedno otrok. Prikradejo se misli. Odnesejo
te. Tema nima sten. Temo razblini le jutro. Strah, da zaspiš in se nikoli več
ne zbudiš. Da prenehaš in sploh ne veš, da prenehaš. Tema te pogoltne. Ne maram
teme. Preveč mi je lastna. Predobro jo poznam. Na ti sem z njo. V temi vedno
padam in ne vidim dna. Nikoli ne pristanem, a vem, da padam. Tema in njeni
nešteti odtenki. Tema je v sorodu s samoto.
Bil sem še otrok, ko sem čakal v avtu, čakal sem očeta in mater,
poslavljala sta se od none. Trepetal sem, saj sem vedel, ko bosta nazaj, se po
vsej verjetnosti vrnem z njima v Novo Gorico. Takrat se je glasba poslušala na
kasete in tako sem se kratkočasil s poslušanjem Marjana Smodeta. Še danes se
spomnim pesmi: Jožica, Siva pot …
Vse naokrog je bila tema, pred hišo je bila tema, čakal sem in Marjan je
neumorno brenkal po kitari in prepeval z glasom, ki je bil mešanica
oberkrajnerskega trubadurja in jokavega petelina, tam nekje, s slovenskih
planjav. V bistvu mi je njegova glasba prijala, nisem se počutil samega, z njim
sem nadomestil luč, da tema, ki me je obdajala, ni udrihala tako na gosto.
Nisem dojemal o čem poje, vsebina se me ni dotaknila, njegov glas pa. Nihanje
tonov, nabor melodij, ritem … Glasba je postala svetloba, nekaj kar me je
predramilo, nekaj kar je odvračalo mojo pozornost, da se ne bi vame naselile
misli in z njimi strah pred temo. Nima smisla zdaj razpravljati o dotični
glasbi in njeni kakovosti, bila je pač glasba, ki je pričarala nekakšen svet,
svet, ki je bil sestavljen iz zvoka in je imel drugačne zakonitosti, kot pa
svet na drugi strani vetrobranskega stekla, katerega je naseljevala tema. Bilo
je tisto nekaj, kar ni pripadalo svetu, ki me je obdajal zunaj, vsaj ne v
tistem trenutku, a je bilo prav tako realno in resnično, nekakšen vzporeden
svet, ki ni upošteval – recimo temu – trenutnih zakonitosti. Večkrat sem se
znašel v takšni situaciji in vsakič sem zakurblal kaseto, da me je odneslo in ščitilo
pred temo, ki je nisem mogel ne zapolniti, ne odgnati.
Tema se ni dogajala samo ponoči. Temo sem občutil tudi čez dan, v osnovni
šoli, ko sem bil v istem prostoru s svojimi sošolci in tovarišico. Da, velikokrat
me je zajela tema v razredu, nisem se znašel, pogoltnilo me je, počutil sem se
utesnjenega in izgubljenega. Sčasoma sem postal pravi mojster v simuliranju
raznih bolezni, da sem lahko ostal doma in mi ni bilo treba v šolo, da bi se
izognil tej množični temi. Takoj, ko sta starša zapustila stanovanje in mene
bolnika pustila samega doma, sem se postavil k oknu in opazoval mularijo in
njihove starše kako brzijo, eni v službo, drugi v šolo. Ob tem prizoru me je
preplavila toplina, počutil sem se varnega, izboril sem si čas zase, izboril
sem si osvobojeno ozemlje, v katerem sem lahko bival sam. Nič nisem počel, samo
bival sem, znotraj glave so se mi pletle misli – ki tokrat niso bile prežete s
temo – igral sem se z njimi, jih malikoval, jim puščal, da me vozijo skozi
ovinke domišljije.
Vedno sem bil znosen sam sebi, sam sebi najboljši kompanjon. Med ljudmi
se nisem znašel najbolje, vedno sem bil na meji – ko sem imel opravka z množico
– celo odraščal sem ob meji. Ker sem prihajal iz vasi, se nisem nikoli zares
poistovetil s sošolci, ki so bili večinoma iz Nove Gorice. Otroci smo se med
sabo razlikovali po tem, kakšne poklice so opravljali naši starši in od kod so
prihajali. In sem bil spet na meji, oče je bil iz Ajdovščine, mati iz Malih Žebelj,
torej, manjše mesto in vas. Da bi bila mera polna, je oče izhajal iz komunistične
družine – torej, ateistične – mati pa iz katoliške – torej verne – družine. Kmet,
razdvojen že v sami osnovi, pol sebstva ateističnega, pol religioznega.
Kamorkoli prideš, ne spadaš, če imaš srečo samo obmolknejo, če imaš pegholo, te
še jebejo. Človek na meji, ki ni meja, temveč ločnica, ki služi, da bi te lažje
ožigosali … Ti se trudiš obviseti na sredini, malo tu, malo tam, a ne gre, prej
ali slej hočejo, da se odločiš, zavzameš stran. In tudi, ko se odločiš,
zavzameš stran, vedo, da ti je vseeno, da si to storil samo zaradi miru, jasno,
pred njimi. Rasti ob meji, je rasti s figo v žepu, zavisi s katere strani piha
veter, vse je stvar preživetja. Če živiš na meji nima smisla oprezati za drugo
stranjo, popolnoma ista je, le na drugi strani, to spoznaš med prestapanjem.
Malo tu, malo tam, povsod isto nebo.
Zavzemanje pozicije. Nekaj podobnega se je dogajalo, ko sem prelisičil
svoje starše in ostal sam doma. Tu je bila meja okno in svet onkraj. Ležal sem
kot Prust in pletel svet, ki je bil le odsev utrinka v času in te utrinke sem
nalagal, kot opeke, zidal sem obzidje, malta spomina je vezala vse skupaj. Onkraj
okna se je nahajal svet, ki mi je bil vsiljen, gradil naj bi ga s skupnimi
močmi množice – razreda in tovarišice v šoli,
znotraj – v stanovanju, sem gradil svet, ki je bil zmes domišljije in meni
ljubih imenovalcev, lahko sem ga sproti rušil in sestavljal, ker ta svet ni
upošteval linearnega časa, temveč se je odzival podobe, izseke ljubih koščkov,
ki so bili zagozdeni v meni, to ni bil etapni svet, to je bil svet odkrivanja
in spoznavanja, ki ni služilo ničemur. Svet zaznave in žuborenja, svet, kjer
sem lahko pozabil nase, samo opazoval sem in se čudil.
Imel sem kemični svinčnik in zvezek na katerem je pisalo Tozd. Darilo
očeta, delal je v skladišču na želežnici. Nikoli nisem nič zapisal, nobene
potrebe ni bilo, vse je bilo v glavi, ta dva rekvizita sta služila, kot
nekakšno sidro, njun vonj me je strašansko privlačil, takrat niti sanjal nisem,
da bosta neke dne postala mojo orodje. Vonj me je prehitel.
Odmik, da si
lahko prisoten, biti tam, in zopet, biti odsoten.
Biti na razpelu, simbol sebe samega, a istočasno ne biti … tisto kar je
najbolj očitno, tisto kar bode v oči, je le simbol, ki je namenjen zavajanju … Vstajenje
ni nič drugega, kot ponovni padec.
Ko nisi, ne tu, ne tam, si povsod. Le pravo razdaljo je treba najti, da
ne padeš v kotel sočasnosti, da ne padeš v tisto povedno mineštro, kjer je vse
lepo postrojeno in urejeno. Urejenost za ceno sočasnosti, biti moderen, kot ti
ostali narekujejo odtenke in zapovedano obliko. Poskušati ujeti nekaj kar naj
bi bila priteklina določenega časa ali pa trenutka, vse skupaj pa je samo trud,
da bi poželi odobravanje, da bi se prilegali na limanice pričakovanj, da ne bi
štrleli, kot neukrotljiva zel, ki jo je treba stalno obrezovati in upogibati.
Klasični licej v Stari Gorici, Rožna dolina, Semenišče. Niz določenih
naključij me je pripeljal tja – ali pa tudi ne – hotel sem se vpisati na
gimnazijo v Ajdovščini, a sem imel že na dan vpisa razgovor z ravnateljem in ta
mi je svetoval naj se raje vpišem na kovinarsko šolo. Iz čistega neba, le od
kod mu to? Očitno me je moja slava prehitela, toda, kakšna slava le, načeloma
sem bil neproblematičen, je pa res, da sem bil neprilagodljiv, a ne na način,
da bi kljuboval, da bi se kujal, temveč tako, da se nisem nikoli zares ogrel za
nobeno stvar, nisem znal pripadati, nisem znal kazati veselja, če mi kaj ni
bilo všeč, skratka, nisem se znal pretvarjati in hliniti ljubezen do nečesa v
kar nisem verjel. Kasneje sem ugotovil, da je to najhujša oblika zavrnitve in
da jo ljudje stežka oprostijo.
In sem jo mahnil
čez mejo. Pravzaprav so me starši vpisali na klasični licej v Stari Gorici, saj
se je ravno takrat razbesnela vojna v Jugoslaviji. Čudna šola, a sam nisem bil
nič manj čuden, potrebovali smo nekaj časa in ovohavanja, da smo se naposled
ujeli. V prvi letnik se je ponavadi vpisalo okrog trideset dijakov, v drugi
letnik so jih v povprečju sprejeli šest. Vse je bilo na zelo osebnem nivoju, ni
se dalo skriti, ni se dalo zabušavati, treba je bilo vzpostaviti odnos, si
izboriti prostor izza klopi. Iskali so čisto nekaj drugega, kot tisto česar sem
bil navajen: predanost, dojemljivost, talent, ekscentričnost, delavnost,
iskrivost … Luščili so s tebe plast za plastjo, te silili v neprestano
udejstvovanje, nudili so ti tudi prostor in prepotrebni mir, da si lahko
razvijal svojo radovednost v stvareh, ki so te zanimale. Veliko so ti pustili,
a tudi veliko zahtevali. Veliko ždenja izza knjig, veliko časa je bilo potreba
preždeti sam seboj ob knjigi. Dolge popoldneve sem preždel v goriški knjižnici
in se piflal nepravilne spregatve antične grščine. Se trudil razčleniti stavčno
sintakso latinščine. Imel sem občutek, da vstopam v posvečen prostor, čeprav je
bila sprva cela jeba. Zajebana jezika in še »mrtva«. Na neki točki je steklo,
klasičen svet mi je odprl duri in jaz sem počasi tipal naokrog, pričel sem
vstopati v svet razgibanega in svobodomiselnega uma in matematično natančnega,
discipliniranega ter izklesanega fizisa. Soma. A to je bilo drugačno telo,
drugačen um, lepotni ideal prepleten z iskrivostjo pronicljive misli. Ni bilo vse tako idealno, kot se sliši,
velikokrat ne. A na tej točki sem pričel dojemati kakšno predanost zahteva
znanje in študij, ki ni nujno namenjen doseganju ciljev, temveč spoznavanju
samega sebe in sveta, ki te obdaja.
Zakaj vse to? Zaradi teme, zaradi Marjana Smodeta, zaradi moje none – k
njej se bom še vrnil – zaradi samote … jebiga, že res, da sem faliran kovinar,
a na neki točki sem vseeno poštekal. Nekaj meniškega je v meni! Potrebujem
odmik, da lahko živim. Potrebujem štiri stene. Potrebujem določeno rutino.
Potrebujem monotonijo naučenih gibov. Potrebujem isto pot, ko se vračam domov. Ne
maram presenečenj, čeprav jih je moje življenje polno. In istočasno me ta
utečenost in rutina spravljata ob pamet. Protislovja so edino bogastvo, ki ga
premorem.
Brez problema si lahko predstavljam samega sebe zakopanega znotraj
vatikanske knjižnice, kako brskam po knjigah, ki že dolgo niso občutile na sebi
človeškega daha, tistega drhtečega sopenja nekoga, ki so mu knjige žgoča slast.
In ne samo knjige, temveč tudi odmik od vsakdanjega sveta. Faliran kovinar.
Faliran župnik. Župnik narkič. Kozmonavt onkraj platnic vsakdana, skakalec v
globočine notranjih tolmunov … Labirint, ki te srka vase, tobogan, ki prehaja v
kalejdoskop, izstrelitev v neznano.
Itak, da bi živel v Vatikanu – kot marsikje drugje – in hodil na kapučino
s Frančiškom, debatirala bi o poeziji Walta Whitmana – nič hudega, če je ne
pozna, bi se že potrudil, da jo spozna – o strmi in sklizki poti Eduarda
Limonova, o Simonu Gregorčiču, o religiozni prozi, ki jo je pisal Per Vittorio
Tondelli … veliko raje z njim, kot pa s kakšnim Rodetom debatirati o Prustu. Ta
najverjetneje misli, da je Prustova obsedenost s časom, spominom, s podrobnostmi,
s čisto posebnimi zakonitostmi razvrščanja spomina, z jeklenimi navadami, s
petičnimi navadami, z zleknjenim pisanjem, z bolehnim, a trdnim značajem, s
plemenito odmaknjenostjo in kaj te jaz vem kaj … skratka, misli, da mozak nujno
sovpada s pozicijo v družbi, snobizem pač in to slovenski, razvrščanje in
izločanje. Veliko raje imam južnoameriškega desperadosa, ki svojo prefriganost
prodaja pod zastavo frančiškanstva, kot pa škrlatnega purista, ki je – pazi to
– glede na svojo ambicioznost in družbeno povzpetništvo, prilezel le do
kardinala. Vai mona!
Torej, nona me zvleče k maši, tam sedim in opazujem vse skupaj, samo
dogajanje me ne zanima najbolj, kot tudi smoter, me pa rajca prostor in tisti
posvečeno blaženi vonj, ki najverjetneje služi za prikrivanje vseh pregrešnih
misli in dejanj, ki so se zgodila na obeh straneh oltarja. Kaj pa naj človek
pričakuje, ko ti pa tolče v obraz človek na razpelu. Z malo hudomušnost in
domišljije si lahko pričaraš Marjana Smodeta na taistem križu kako prepeva Sivo
pot. Božansko! Marjan Smode, kot eden izmed pionirjev krščanstva, ki gre zaradi
svojih prepričanj naravnost v rimsko areno in ve, da ga tam čaka smrt. Vrže se
levu v gobec in hrsk, hrsk, pokajo kosti, doslednost do zadnjega grižljaja.
Tako kot sem jaz menih, tako kot je Marjan Smode človek na razpelu, tako
kot je Frančišek odrešenik, tako kot je Rode škrlatni plemič … Usoda ima čuden
smisel za humor, From bi rekel, da so to značajske poteze, Hunter Thompson bi
rekel, da je to kakšen trip preveč, Mario Galunič bi rekel: »Dobrodošli spet
doma!«. Bejž-gha-vedet?! Če pred seboj zagledaš sivo pot, potem si
najverjetneje na dobri poti, da se rešiš teme, ali pa je to samo še en odtenek
teme več, na tej ali na oni strani razpela. Kdo ve?
Ni komentarjev:
Objavite komentar