THE DEVILS

Dobro poslušaj, kaj ti pravim: nameri nazaj in ne naprej svoje korake, kot oči sinu, ki se spoštljivo odvrnejo od častitljivega materinega obraza, ali, še raje, kot kakšen v brezskrajnost izproženi kot zmrzljivih in kar naprej zamišljenih žerjavov, ki pozimi z razprtimi perutmi mogočno jadrajo skozi tišino proti določeni točki na obnebju, od koder iznenada potegne čuden in močan veter, znanilec nevihte.

V kuhinji smo se znašli. Fragola je stopila k oknu in spustila roleto. Posedli smo se za mizo in Mastino je pričel pripravljati vse potrebno za šut. Prekinil sem tihi obred in izjavil, da bom raje snifal. Mastino me je zvedavo pogledal, začuden, češ, ti ne boš v žilo?! Pričel mi je razlagati kako mu je všeč tisti hudournik, ko ti heroin prek žile butne v telo in ti v trenutku polomi tilnik, da se sesedeš v orgiastičen  krč. »Nisem še in tudi ne mislim,« sem mu odvrnil. Samo skomignil je z rameni in rekel: »A me mi piace la botta!«. Nagnil sem se nad zavojček iz alu folije in si izrisal pošteno črtico, potegnil sem, da me je zaskelelo v nosnici, začutil sem tisti bakrenasti okus, ki je napovedoval skorajšnji naval endorfinov. Mastino je prijel Fragolo za roko ter ji počasi zaril iglo v žilo, njene veke so se pričele trepetaje spuščati. Pripravil je še sebi šut in si ga spustil prek žile naravnost v možgane. Zacingljali smo nad mizo, kot božični okraski na novoletni jelki.

Fragola; umetnostna zgodovinarka, potetovirani joški, kričeče rdeči lasje, pirs izpod spodnje ustnice, pank nabodala okrog vratu, kričeče namazana po obrazu, s peklensko radovednostjo in žejo v očeh, verižna kadilka trave. Fragola, musa psicadelica. Fragola, psihedelična muza. Lajtmotiv; Graund control to Major Tom. Muza, mentorica, medij in gibalo.

Mastino; zasanjan, z vlažnim pogledom krvoločnega psa, potetoviran po rokah, korenčkasto navihani lasje, smukav nasmešek, ogrodje risanega junaka, žgečkljivo okrogel, pirs pod spodnjo ustnico, karo hlače, bela kanotjera, hoja italijanskega plemiča, prepad izza svedrov, ki jim pravimo oči. Mastino, il barone rampante. Mastino, poskočni baron. Lajtmotiv; Sono insoferente e basta! Pesnik, slikar, muzičar.

Thompson; podivjana preklja v višino, grbava, lačna in naveličana obenem, sloki dredi, oguljene hlače iz modrega žameta, rebraste kot on, pletena kapa, klavirski prsti, melanholična nevrastenija, verižno kajenje, nihilističen nos, kurbirske oči, zelene. Thompson, il satellite. Thompson, satelit. Lajtmotiv; Kaka bebavost, da od lepote zahtevajo pamet! Pesnik, performer, dj.

Trije od opijatov pokrčeni lenivci se zrinejo v dnevno sobo.

Kolebali smo o početju, kot bi plavali znotraj zelo gostega akvarija, vsak gib upočasnjen in lenoben, besede težke in kotaleče, grleno spotikanje. Fragola si želi pogovora, z Mastinom navijava za film Kena Russella.

»Dove sono le cartine, merda ...« prične nejevoljno iskati papirčke Fragola, da bi si zvila kanon.

»Ma dej, ne morš kadit na hors, ti bo slabo!« midva z Mastinom.

Zmagala sva, nocoj je na sporedu film Kena Russella, The devils. Ekran zasveti, prične uvodna špica, fašemo še drugi šut, tokrat se rolete odprejo nastežaj, v diametralnem nasprotju so z našimi svinčenimi vekami. Popadamo v film.

Inkvizicija, človeški gnoj, lov na čarovnice, pijavke, šarlatanstvo, zablode, krivoverci, incest, porkerije vseh sort, apokaliptična pokrajna, plemiči laudanduma, sister Jeanne masturbira, Kristusa posilijo, svet gonijo prikazni s senčne strani, človeški mehurji pritlehnosti, nage nune zadete od smeha, orgija čutov in gnusa, vse je dovoljeno, papež je odsoten, pride kmalu, nič človeškega nam ni tuje in želodec se nam dviguje. Izmenično hodimo kozlat na sekret. Tisto bruhanje, ki bruhne na plano, kot olajšanje, kot mozolj, ki komaj čaka, da privre na dan, s svojo gnojno vsebino.

Medtem pa nas od zgoraj opazuje Bog in si zapisuje v svojo beležko.

With no signed confession to prove otherwise, everyone has the same opinion ... those are the devils!

Ko se Bog naveliča našega gnusno-hedonističnega početja, se odpravi še sam na sekret kozlat od videnega. Mi trije izkoristimo trenutek in pridamo v njegovo beležko pod njegove opombe še naš odstavek.

V hipnosti, ki je lastna govorjeni prozi, se rojeva ta konflikt – zagata – vzhaja strast, najverjetneje edina, ki veže nase vse nas, na tisti točki, ki ji pravimo točka preloma.

Anarhična tenzija; čustvo, ki žge dvojnost med akcijo in teorijo, med delovanjem in mislijo, venomer vžiga naše sanje in naša dejanja, ki hlastajo po radikalni spremembi že obstoječega. Radost tistega, ki se bori brez prestanka, da bi se rešil vseh spon, slast, ko okusiš nektar življenja; svobodno življenje, ki je vredno, da se ga živi.

Potrebno je ohranjati to tenzijo – napetost, znotraj nas samih, napetost do drugačnega, do nepredstavljivega, neizrekljivega, napetost do neke dimenzije, ki jo moramo ustvariti – ki se ima zgoditi – čeprav ne vemo na kakšen način lahko to storimo, kajti napetost je nekakšen odnos do spremembe – predrugačenja.

Napetost in anarhizem, dva pola, ki znotraj nas ustvarita vesolje, stičišče zunanje realnosti in notranjih neštetih stikal, ki vodijo neznano kam, vodijo v nepredstavljive pustolovščine, večni konflikt, ki nas oblikuje tako navzven, kot tudi navznoter.

Otroci s posebnimi potrebami, neprilagojeni otroci, otroci pred oltarjem svobodnega duha. Požgati vsa razpela, herezija kozjih molitvic, provokacija, ki služi kot kompas, da se ve, do kje se sme. Tista slepota, ki je dana od predhodnikov, ki so nas okužili z isto strupeno krvjo, krvjo odpadnikov, ki so bili sprva čaščeni, nato preganjani. Bog v vsej svoji žlehtnobi, devištvo v vsej svoji zablodi.