Jutro zliva rožnate pritekiline skozi grlo.
Grlena utrujenost na kolenih,
molitev za mišičaste bogove,
prav tako utrujene od sosledja tekočin.
Nafta v prsih, oglje v pogledu,
tipanje, ki se razrašča v krošnjo.
Leči onkraj melodije,
pokriti čas s perjem
razposajenih zrakoplovov.
Ptice se ne igrajo več,
sumničavo kljuvajo v mehko sredico.
Od želje je ostala le še slutnja.
Nad prepadom se lomi zamolkla svetloba,
rosa se povzpenja na hrbet sesedanja,
neskončno dolgo se je nalagalo.
Sedaj samo čaka na odrešujoči plaz.
Nič pridati, nič povzeti, kaj šele osmisliti.
Naj zdrkne kot postano slo.
Naj se zakotali iz trepetanja ustnic.
Vse se lepi na tisto okroglo obliko,
ki se sočno odbija od globine.
Znotraj kiselkaste svežine vzbrsti.
Pepel metulja, horizont krhkosti,
ko ranljivost zatrese temelje
na drugi strani poloble.
Čisto pravi svet,
ne tih, ne glasen, a jasen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar