čeprav je vsako bitje obsojeno
na to, da se nekega dne njegova zgodba konča.
Vsako rojstvo je mali čudež zato,
ker je nepopisan list papirja,
ki bo vpijal tako rdečo, kot modro,
žalost in vedrino, življenje v vsej ostrini.
Hudo je, če je človek lačen,
a še huje je, če postane top.
Kolikokrat smo praskali zadnje fičnike,
da smo si lahko potešili zevajoča grla,
velikokrat nismo nič napraskali.
Takrat smo z grozo ugotovili,
da je največje bogastvo to,
da imamo s kom deliti lastno nesrečo.
Življenje ni to kar ti je dano,
temveč kaj iz danega narediš.
Najslajša zabela je domišljija
in najbolj nasitna priloga je bližina.
Skozi čas dojameš,
da za seboj puščaš sled.
Vedno znova se čudiš,
kako trpežen je oklep
in kako zverinsko je slo po življenju.
Sopotništvo in prijateljstvo,
vez stkana v skupen most,kar je spodaj ostane spodaj
in globina je to, da ostaneš suh,
tudi, ko si moker in premražen.
Na koncu dneva te pričaka noč,
dlje ko rineš v neznano,
več poslavljanj te čaka
in z vsakim te je manj.
Boli in žene strah v kosti,
nekje na tej poti prideš na vrsto tudi ti.
Toda, če si živel, potem moraš
zažreti tudi v smrt, v zibelko ti je dana,
v opomin, da brez nje ne poženeš
v drugega solze, ne da se objokovati na pol,
šele s smrtjo se življenje sklene.
Dokončno slovo je enačba
s katero zaokrožimo celoto
in rojstvo je spremenljivka
s katero na novo poženemo vesolje.
Eno se iz drugega napaja
in tako ta svet ostaja ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar