NEVIDENO

Nepridiprave okončine, vejevje hotenja.
S sladko kredo izrisane poteze,
čustva nametana na debelo,
z živčno kretnjo izbran odtenek.
Krhka podoba na upornih prsih,
šut v tanko linijo modrih sanj,
krokar, ki zobka otožnost,
izpuli ji oči, ti zapolniš praznino z mandeljni.
Pisani cigani, ki poganjajo vetrnice,
le naprej, znotraj tiste dežele,
ki se ima šele zgoditi in velik format obzorja.

In potem sledi tisti neskončen premaz,
premaz žgoče svetlobe, ki prežarči temelje,
prebuta okostenelost pravkar minule zime,
življenje se prebudi iz prezeblega krča
in klovni lahko končno zajašejo mavrico.
Jočejo, jočejo pisano veselje, kričijo v odtenkih
in vsaka njihova solza je horunski kalejdoskop,
kjer je vse mogoče in je vsaka oblika mali čudež.