SELITEV

Selim se v kratkem. Nikjer zares doma,
težko se navežem na stene. Vse ostalo vlečem s seboj.
Otožen cirkus na hrbtu ciganske karavane.
Brez knjig ne morem, to so moji cegli brez temeljev.
Tolažim se s tem; če bom nekoč imel svoje male cigančke,
posvinjane od življenja in razcapane od smeha,
bodo knjige edino kar jim bom lahko zapustil.
Knjige in grbasto kljuse.
Z njimi si bodo lahko zgradili svojo lastno palačo,
one so najcenejše letalske vozovnice,
one so tihe sopotnice, malta tišine in misli.
Ogradijo te, utrdijo znotraj, sezidajo,
a pustijo, da nad teboj plapola modro nebo.

Pogrešal bom zvok vlaka kako rešeta tire za blokom,
njegov hipnotično ponavljajoč se galop, čez drn in strn.
Njegov hrup razkolje prostor na dva pola,
nepomičnost postane še bolj tektonska
in vandravosti se orosijo oči. Vlak mami.

Pogrešal bom svojega srčno godrnjavega cimra,
jutra, ko se prebujam in njegov nos veselo šmrka,
kako se onegavi s toaletnim papirjem.
Težko je najti človeka s katerim lahko preskočiš vljudnostne fraze,
še težje je najti človeka s katerim ne rabiš vljudnostnih fraz.
Nikoli ne bom pozabil najinega prvega in edinega prepira,
jaz nalit kot čep nažigam muziko do daske,
on nalit kot čep prijadra z Metelkove, pestuje 5 kilsko Nutelo.
Dovolj je le iskra in Nutela veselo leti po zraku
v ritmu loputanja z vrati. Človek ne bi verjel,
da sva lahko tako nalita, a verjame, ko se zave;
da sva pravzaprav pričela skupaj z opijanjanjem,
se nekje na pol poti izgubila in potem zopet najdla,
na terenu, ki je na debelo premazan z Nutelo.

Ko nimaš pravega doma, takrat postaneš pozoren
na male trske, ki se zagozdijo pod noht, sledijo ti,
opominjajo s skelečo bolečino, da te ne gradijo prihranki
in stasite nepremičnine, temveč vse ostalo,
kar lahko stlačiš tik pod povrhnjico, kot tatu;
s časom malce zbledi, a neprestano opominja,
da dejanja in odločitve ostanejo tu, z nami
in tako se navadimo sobivati, se tolerirati,
čeprav drug drugega spominjamo na to,
da bi lahko bilo drugače, da bi lahko bili drugačni,
a potem ne bi bili več mi, bili bi le šminka
na pročelju neke ploske fasade. Črnilo ne oprošča.

Ljudje potujejo na konec sveta, jaz potujem na konec noči.
Ko potuješ znotraj, takrat ljudje ne oproščajo,
saj jih ne moreš vzeti s seboj, ne moreš fotografirati,
lahko pošlješ le nekakšno skrotovičeno razglednico,
ko privrejo besede na plano in se v tvoje oči naseli toplina sobivanja.
Kozmonavt notranjih svetov - petelin jutranjih zarij,
nisi ne tu, ne tam, lahko si povsod, a še vedno ne veš kam.

Še predobro vem, enkrat, ko vržem sidro,
postanem pepel, skliznem onstran
in samo upam lahko, da bo kdo na moj nagrobni kamen
izklesal besede s katerimi sem se neprestano žogal:
TI MOJ NEMIR, DAJ MI MIR!