Walt Whitman, zaspal sem na tvoji bradi.Sedela sva pod goro oblakov in jih
prebadala s stihi, ki so brneli kot valovi.
Lokomotiva nama je šibala skozi srce
in najina sveta prsa so se posmehovala jastrebom.
Le midva sama lahko razumeva naju sama,
pobratena v mnoštvu duha.
Danes izrekam svoje telo skozi besede,
moje misli so soteske, ki so jih
razdejali hudourniki,
v sebi nosim bistrino vode.
Kot veter sem jasen
in kot svetloba oster.
Nebo obrnem na glavo
in nastavim ogledalo modrini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar