Morje, v njem ni zaznav,le neskončni valovi, slane preste.
Mladenič v dokolenkah
je odnesel preste.
Razum razlit v zrcalu.
Boj se črepinj, ki ne ropotajo.
Samo otrobi,
samo izbrani otrobi.
Tu še posvečeni,
ponoči, ko legajo v zakonske
pristane, zapirajo luči.
Obstaja klančina
do tvoje ljubezni,
je dahnil polž žirafi.
Zaljubljenost je ravno pravšnja
za karbidovke iz prejšnjega stoletja.
Ni več mornarjev,
samo še drobilci sanj.
Biti nekdo,
ko te vsi zapustijo,
biti popolnoma vsakdanji.
Samo imbecilise klanjajo barabam.
Samo bacili koljejo barabe.
Ti bi, da je kostanj
pomladansko sadje,
kdo te bo prenašal?!
V kakšno grozo
moraš zreti,
ko ti je vse tako
odveč.
Te mama nima rada?
Ti tata je copata?
Tudi oni so samo ljudje,
odrasti že enkrat
in jih brcni v tazadnjo.
Težko je priznati,
ko ne moreš priznati,
še zvezde na nebu se ti smejijo,
tebi, junaku z napako.
Iz kožeglavcev
je težko narediti omako.
Indijancev to sezono ni.
Če crknem,
mi odpiši jezik.
Rojeni za zmagovalce,
kurac pa taki zmagovalci,
navadni mešetarji.
Do najbližje postaje je blizu,
a ne bi bil rad v tvoji koži,
ker imaš cilj,
meni je dovolj nebo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar