našel ivan mrak

Tru bar jev Antikvarja t.

Mit od ust do ust. Slepi Homer na podu prosjači. Pesem gre naprej. Človek včasih obtiči. Biti bolestno odziven, kot bajalica, neprestano zategovati uzde. Potovati skozi antiko, do sodobnih sipin kjer digitalni valovi pljuskajo ob vezja čeri. Koga ni strah? Kdo se boji? Nihče zares ne ve kaj bo jutri. Tam nekje daleč plapolajo z zastavo. Matere so oznanjale primorske pesnike, zaljubljene na pogled. A nikoli ni samo fasada in ni nujno, da je vsaka pravljivaca izmišljena. Jaz, ki je včasih večji, včasih manjši, krči in razsteza se. Chet Baker je zdržal do danes. Kolikokrat se srečava; vedno znova.  Brati vedno znova, kdor bere tudi vsaj malo piše. Tragedija v svojem bistvu. Poteptati mehkobo in sprejeti dejanje. Revolucija, težnja po novi ureditvi. Preobrat. Spremeniti ton govora. Potrebno je spremeniti diskurz.  Poženščenost in narcisizem, stran! Čas za novo smer, preboj v čisto samozavest, tu in zdaj!

Pesnik in Salome:

Tisoči so sanjali mesečino – jo dosanjali – a mene niso dosegli.

Jaz sem vrisk lokomotive, ki trga mleko mesečine.

 Viharniki …

Tu nekje vstopi Ivan Mrak. Jaz nisem hlapec, jaz bom sodil Kristu.

Salome pesniku:

Vrzi proč – tvoja harfa je črviva – zaženi se na tir, da te povozi mašina, in ko boš slišal bobneči kolos, bo v tvoji duši nov tvor, tedaj pridi, da bodo zapele goreče strune!

Obločnica.