MINLJIVOST IN NJEN KAPITAL

    Včasih ni mogoče zaviti življenja v poetične stavke. Novica tedna; rak. Že drgič je udaril v mojo bližino ta teden. Potrkal je na vrata in dal jasno vedeti, da so stvari na katere pravzaprav nimamo vpliva, vsaj ne tako kot bi sami hoteli.

     Danes ponoči sem poslušal dež in noč je postajala vse bolj bela. Včasih besede ničesar ne povejo, čeprav tlijo. Ne boste verjeli kaj vse lahko človek doseže z enim samim objemom.

     Vsako jutro si skuham kavo in malikujem to svojo mizerno zmago, ki se odraža v tem, da mi ni treba v službo. Potem prebiram kaj vse ljudje pišejo po netu. En sam grozen strah pred prihodnostjo. Da, v slepi ulici smo, kako naprej?! Življenje je sila neprijazno, zahrbtno in neizprosno. Ukvarjanje s prihodnostjo je postalo omiljena tema, poleg revščine in izkoriščanja. Pri tem ljudje veselo pozabljajo na največji kapital, ki ga premorejo; življenje samo. To je danes tako podcenjeno, da je joj. Če si ne moreš nič privoščiti potem ne obstajaš. Na tem blogu imam zapis, ki nosi naslov DUNAJSKI ZREZKI. V njem govorim kako malo smo si svojčas lahko privoščili in si pravzaprav lahko privoščimo še danes. A poanta ni v tem, ni v manku, temveč v radosti, da imamo eden drugega, v tisti sreči, ki nam je dopustila, da se sploh srečamo. To je karta na katero igram še danes, to je moja služba in moja prihodnost. Jasno, to je povsem moje stanje in privilegij, a se ga prekleto dobro zavedam.

     Včeraj me kliče prijatelj, pogovarjal bi se, prišel bi na obisk. Pridi, pridi, mu dahnem v telefonsko slušalko, a se nekje na mestnih avtobusih izgubi in mu ne znese. Tipčko je pevec v bendu in mu življa iz tako imenovane scene ne manjka, a je očitno lačen in osamljen kot tazadnji potepuški pes. Razumem ga, poznam to sceno, poznam ta molk, ki buči skozi neusmiljeno praznino. Zopet mi pride na misel magična beseda: RAK! Kurčevo podivjano tkivo, ki se smrtonosno širi, dokler te ne zaduši z izobiljem odvečnega tkiva. Fopajo nas od spredaj in od zadaj, z leve in desne, od zgoraj in od spodaj. Navadne kartonaste škatle smo, prepolni doneče praznine, zoglenimo od vsiljenih nam pričakovanj.

     Včeraj sem na nacionalki gledal novo nadaljevanko, ki je govorila o svetu marketinga, o skupini ljudi, ki nam danes kroji sanje. Znotraj te so nekateri ljudje igrali sami sebe, slabo so igrali sami sebe, a v resničnem življenju prekleto dobro igrajo te vloge. In ta jebena maksima: TREBA JE PREŽIVETI! TREBA SI JE ŽELETI!Prav vidim te hudomušne in cinične nasmeške ob tem mojem stavku.

     Znotraj teh nekaj kvadratov moje čumnate je samo moj svet, moje malo kraljestvo, ki ga za silo obvladam in tu velja maksima: KAKO ŽIVETI?! S KOM ŽIVETI?!

    

Živ sem, tu ima velike zasluge teta sreča, največ pa ljudje, ki so mi blizu in verjamejo vame, njim dolgujem vse. Skupaj smo zgradili veliko ogrado, ne v iluziji, da bi tako preprečili tej novodobni kugi, ki jo imenujemo RAK, da bi vstopila, temveč, da začrtamo polje naše skromne svobode. Tudi ne zato, da bi preprečili novodobnimu virusom, ki jim pravimo: nepotešenost, sreča, napuh, nadutost, grabežljivost, ambicija … in kaj vem še vse, ampak zato, da si vzamemo čas drug za drugega.

     Tako dragoceno je življenje, življenje brez olepšav in nepotrebne navlake, tako prekleto krhko in kratko je, nezahtevno v svojem bistvu, da je dovolj objem in topla beseda, ne pa neprestani konflikt s samim seboj in s svojo okolico. Žled duha nas je zajel in ta ni polomil samo vej ter električnih napeljav, temveč je zameglil bistveno; nas same v odnosu do sočloveka …

     So stvari, ki jim ni mogoče nadeti cene, a imajo vrednost, smo ljudje, ne zaradi koristnosti, temveč zaradi bližine in ko potrka na vrata teta Matilda, takrat je prepozno, če nisi živel ...