Popoldan sem bil najsrečnejši človek na svetu. Žvečil sem sonce. Sprehod po Rožni, nato korekture pri Katrci. Razigrana natakarica, mlad deklič z izstopajočim nosom.
Nisem kul, sem pa vsega hudega vajen. Tudi ambicijozen nisem, sem pa trpežen. Nič človeškega mi ni tuje. Storil sem natančno to kar se ne sme storiti, če hoče človek zavzeti kakšno pomembno funkcijo v življenju. Ljubši mi je mir kot pa neprestana izpostavljenost. Bleferjem grem izrazito na kurac, ker sem tudi sam blefer, a sem talentiran ter inteligenten. Točno dve lastnosti s katerima si tu ne moreš kaj dosti pomagati. Tu smo kultivirani ljudje, treba se je pogovarjati, treba se je pregovarjati, skratka, treba se je dogovoriti. Je zdaj kaj bolj jasno?! Ljubljana terja od človeka, da zavzame stališče, jebemti?! Raje bi živel v kakšni pravi metropoli kjer bi se enostavno izgubil, žal, prelen sem za kakšne korenite premike, a nikoli ne reci nikoli, le bebec ne bi zamenjal prikolice za kabriolet.
Dobronamerni dobri nameni, imamo gasilce, imamo vojake, vse po vrsti fopamo s solidarnostjo, tovarištvom, empatijo ... v bistvu pa vseskozi recikliramo eno in isto sranje. Tako enostavno je to, revolucije pa od nikoder.
Grem raje žvečit sonce ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar