NEKAJ MALEGA O MENI ...

Vse je skrito v kontrastu. Otrok sonca, klorofil namesto krvi. Samota je še vedno najdražje pribežališče. Z vsakim stavkom, ki ga napišem me je več. Ne hodim po prehojenih poteh. Najraje seciram samega sebe, lažje je, ljudje si vedno po svoje razlagajo napisano in na koncu privrejo na plano zahteve in nesporazumi. A ne marim več za takšne stvari, vse bližje sem Budi, svet se enostavno steka skozme. Bolj, ko sem neopazen, bolj sem vseprisoten. Moj najljubši glasbenik je še vedno Tricky. mislim, da to veliko pove o meni, veliko pove o mojem pisanju. Pišem, ker mi tako veli pisanje samo. Ne vem kaj počnem, to enostavno počnem. Radoveden sem, zato sem poln bušk. Nikoli nisem bil požrešen, moje poreklo je skromno in revno. Manjko ljubezni skušam nadoknaditi tako, da ljubezen delim naokrog, nesebično. Ljubosumje kot tako, mi je tuje, posedovanje mi nič ne pomeni. Živim dan na dan. Ja, hud čudak sem, s tem sem se navadil živeti. Posedujem tudi mračno stran, ostra je kot krvava britev, luna ima tudi senčno stran, mar ne? Od življenja pričakujem veliko sonca, to je vse. Tisti, ki so me ljubili mi niso prizanašali, tistim
, ki sem jih ljubil, nisem prizanašal. Funkcijonalno nepismen sem, pesnik sem. Nobenega poslanstva ni v mojem početju. Božansko egoističen sem, le zato, da bi me lahko moje pisanje nadživelo. Očitno sem tudi nadut. Odlično kuham, saj sem mnenja, da jemo to kar čutimo, v hrani se vedno odraža naša ljubezen, kot tudi praznina. Raje sem lačen, kot pa sit praznine. Absolutno netoleranten sem do diskriminacije, kakršnekoli, preveč so teptali po meni, zelo dobro vem kaj pomeni zaničevanje drugačnosti. Protislovja so edino bogastvo, ki ga premorem. Nimam kaj izgubiti, razen samega sebe. Rad se igram, ker sem otrok. Resnica me žuli, a brez nje ne bi mogel živeti. Svet postane majhen, ko ga slečeš nepotrebne navlake. Verjamem, samo ne vem točno v kaj. Sem, ker mi je nekdo poklonil življenje, torej je moje edino dejanje optimizma to, da živim.