Ljudje niso grozni,
njihova pričakovanja so,
njihovi izhodi v sili,
absolutno pomankanje domišljije ...
In niso vedno oni,
tudi mi smo,
ta osovraženi jaz,
sebičen in zamerljiv,
predvsem pa prestrašen.
Verjemite, sprejmeš,
če že za kaj - domišljija,
potem zato, da se gradijo nesluteni
oltarji žrtvovanja.
Nekje globoko znotraj nas
se skriva krvoločen gon po preživetju,
tek na sto metrov, na cilju revolver.
S štartnega mesta se požene družina,
le prva dva preživita,
nekoga bo treba pustiti za seboj.
Groza ni v tem kdo preživi,
groza se skriva v danosti,
kdo je ta, ki odloča kdo bo preživel,
če je odločitev na nas samih.
Koga žrtvovati? Zakaj se žrtvovati?
Verjemite, ciljna ravnina ne bo pričakala vseh.
Kdor preživi, ta nosi vse ostale, ki jim ni uspelo,
nikoli se ne konča, rastemo z odvzemanjem,
spoznavamo s prikrivanjem.
Ni spomin ta, ki prizanaša za vedno izgubljenim,
temveč rabelj, ki izza ogla bruha solze,
ker ve, da jutrišnji dan prinaša povsem isto,
nekdo drug se dela norca iz nas, ta,
ki nas je že zdavnaj zapustil
in verjemite, nismo izklesani po njegovi podobi,
so le pravljice za lahko noč in mrak,
ki te enostavno pogoltne,
Bon voyage!
Ni komentarjev:
Objavite komentar