Ne potrebuješ spomina za nazaj,
za naprej ga dej.
Vsaka podoba, ki se prikrade pred oči
iz zajetja doživetega,
iz krajev kjer smo nekoč bili
in si delili čas, ki smo ga morali maličiti,
da ne bi on nas.
Vsaka izmed teh podob
je sedaj atom mojega telesa
in zvezde vse so genski zapis,
tisto nekaj kamor smo segali
in jedli pašto iz istega lonca lakote,
slepi za vse lepe manire,
kako naj bi se obnašali za mizo
pri kozmičnem obedu?
Mize nikoli ni bilo,
mize nikoli nismo imeli,
preveč neučakani,
da bi nam samim igrali bonton.
Čisto vseeno je, prideš loncu do dna
in družba, ki ostaja poleg tebe,
je ta, ki ti da vedeti kako si zajemal.
Živeti je hitro pokvarljiv pogrinjek,
ni podaljškov in sodnik nikoli ne žvižga v piščal,
temveč pribija na križ.
Vsaj malo lepši naj bi bili danes.
Čisto vse smo delili, čisto zares,
tudi strah in nasmeh je najlepša začimba.
Naš svet, samo naš, tako lep in okusen,
ker smo ga sami spacali in tako smo popacali
mladost.
Jebeš nostalgijo, a se počutim bogatega,
ker imam kraje kamor se lahko vračam,
čeprav jih ni več, a so in bodo.
Temelji teh krajev so ljudje
in tista najdragocenejša valuta,
ki nam je bila dana, da smo lahko smotani
in spontani ob še enem loncu pašte.
Ni komentarjev:
Objavite komentar