Preberem pesem Ane Pepelnik in me strese.
Ni lepa,
je pa pretresljiva.
Ne koketira, temveč razstira.
Nobenega abstraktno modernističnega kiča.
Le zevajoči prepad spoznanja.
V nekaj zamahih počisti z nesnago opisovanja,
z nesnago poveličevanja banalnosti vsakdana,
ki se je razpasla v obliki onanije evnuhov,
ki se skrivajo za stilitičnimi izpeljankami
raznoraznih tečajev in delavnic.
Nobene želje po klanjanju in priznanju,
le zaudarjajoče meso v paci dejanja.
David, nič ni tako prtreslo te srenje
kot tvoj ultimativni akt brez besedičenja.
V Menzi sem te opazoval,
na branju, ki je bilo posvečeno tvojemu očetu,
veliko besed in niti trohice spoznanja,
prijateljsko so te trepljali in se bahali,
tebe je trgala bolečina in praznina,
a so se tvoje oči smejale,
priznam z nekakšnim sladostrastjem
sem opazoval vse to.
Med tem, ko so jokali pod oltarjem
tvojega očeta in se sončili
v siju maga, niso dojeli,
ker ne morejo dojeti,
da veliki ljudje ne padajo iz perjanic.
Jasno, nihče, se ne bi družil
z bolečino in pozabo,
raje kvačkati vsakdanjo zafnanost,
besedičiti, ko bi bilo bolje, da molčiš.
In Ane nisem
videl lep čas, vedel sem,
da jo krotoviči prasica depresija
in očitno je morala
vmes poseči smrt,
da je spregovorila.
Nič zares tragičnega ni v tem,
je pa
surovo kot je surovo življenje.
Takšna naj bi bila umetnost, gola sila,
ki
razgalja, a se mi zdi, da se jo je v teh prostorih
zamenjalo s trendi kravato
in slepim slinjenjem
okrog abstraktnih izpeljank subvencioniranega početja,
kajti to je le početje in suvanje v praznino.
Umetnost ni početje, umetnost je
ustvarjanje.
Smrt je umetnost, mojstrica, ki zna ustvariti
oglušujočo praznino
in najbolj neslišno tišino.
Ne verjamete, nič bati, že pridete na vrsto, tako
ali drugače, prej ali slej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar