Mastno melono v sveže jutro,
živ sem in sonce ugrizov.
Svetloba, nikar ne škrtari!
Vsak centimeter kože diha,
napne se in sprosti, vibrira.
Skozi okno zrem v znano praznino,
globino prepuščam času
in prihodnost kazalcem,
iz preteklosti prihajam.
Pripet na ščebet ptic,
vse prenesem,
do vrha poln,
utrujenost sem poslal
po sveže žemljice.
čaša minljive opojnosti,
do roba sem se prignal.
Če padem preko, se samo razletim,
se sestavim v neko drugo življenje,
ki mu še ne vem oblike,
pustimo se presenetiti,
krhkost je polna zvijač,
ne gre jo krotiti,
na dah smo tu
in že nas ni več.
Ne vem kam spadam,
a vem kje mi je mesto,
v revoluciji spremenljivega odseva.
Zvok zaudarja to milost miru,
prepustiš se tonom,
da te poneso po strugi melodije.
O ti večni čudak,
neprilagojeni pritepenec,
ni je staje danes,
ki bi krotila telička,
samo strani neba
in prešvedrane dokolenke domišljije.
Prižgeš si cigareto in se podaš na ocean.
Ni komentarjev:
Objavite komentar