Nikar ne izteguj šape prehitro,
mir te le poboža in že ga ni.
Moja ljubezen ni v nedogled.
Lahko dajem in sprejemam,
molčim in poslušam.
A vse se na neki točki konča,
sploh se ne sprašujem več zakaj,
samo sprejmem in si oprtam neizbežno.
Sam sem doberšen del vsega skupaj,
potrpljenje stkano iz namere pasti.
Kaj naj? Nimam zastave s katero bi plapolal,
ne pripadam, že v rani mladosti
so mi dodobra pretlačili drobovje,
presneto dobro vem kaj je bolečina
in ta ni nič v primerjavi s strahom,
ko spoznaš, da si ostal sam,
poligon za neizbežno.
Udarci bolijo, a niso nič
v primerjavi s tisto gluho tišino,
ko zrejo vate
in tebi je jasno,
da zrejo preko, ni te.
Kam stlačiti vse to,
če te ni in te ne bo?
Vem, dobro vem,
v lastno samoto,
nikamor drugam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar