Zoba ni.
Škrbina je.
Nič ne bo.
Nočejo jo ven vzeti.
Ekstrakcija fuč.
Na živo mi orjejo po gobcu.
Nič bati, saj te tudi objaviti nočejo.
Na živo ti orjejo po gobcu.
Ko se navadiš, da si venomer v senci.
Ko se navadiš, da te zapečatijo s tišino.
Presedlaš na medmrežje.
Lahko binarni sistem izpuli zob?
Bolečina ostaja, neznosna.
Nič poetičnega ne pestuje.
Detelo sem si vtetoviral na prsa.
Ni denarja za nove joške.
S tradicijo se depiliram.
Sunčana strana ulice.
Odprava zelenega zmaja.
Komu govorimo, ko pišemo?
Vam ostaja še kaj ljubezni za vbogajme?
Belo pročelje bleščeče laži.
Toliko sem grizel,
da je moj ugriz zgnil.
Moja prva ljubav - zvenenje.
Metodo angela sem pestoval
na kolenih v čakalnici.
Slabo sem na ti z vejicami,
a še vedno vezem ločila.
Drugačen čas je danes,
nič več toliko moj,
samo še zobje bolijo,
ostalo je popolna dentalna slika ostalih.
Vseeno, naslavljam, ni mi vseeno.
Nikoli nisem imel zaresnega dežnika,
vselej krošnje, vselej živo, ki me obdaja.
Solze mokrijo, viharji utrdijo.
Moj nasmeh ni bil nikoli bel,
nanj sem pisal, nanj sem risal,
da, njo sem naslovil z njim
in zmeda se je komaj dobro začela.
Nikoli nisem maral semaforjev,
temveč vse odtenke, ki si niso nikdar
domišljali povednosti, temveč so
ciklično gradili sledi obraza.
Skozi elipse gnetem bolečino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar