MARIBOR

 

Kot luna sem stopal čez most.

Spodaj Drava nekaj številk prevelika.

Črna senca s kitajskim klobukom.

Vse sem nasledil, mesto v drugi atmosferi.

V Mariboru se sladoled sladi, ko se pojavim.

Maribor bruha mojo žolco, dovolj me ima.

Doma ostanejo samo tisti, ki ne marajo doma.

Ne mislim se opravičevati za svoje dokolenke.

Blanšira se ohrovt, ne pesnika.

V molk bi me zavili, če bi molčal.

Jutri lahko umrem, danes ne, danes je danes.

Utrujen kot Bog, ki je pravkar shodil.

Nikoli nisem lezel Mariboru v hlače.

Za to je prepozno, nekdo drug nosi krono.

Jaz sem tih kot Drava, rinem naprej.

Vrtnica brez čebulice, vrtnica na vetrnice.

Lep je Maribor, lep dekolte ima.

Njegovi mostovi so moje obrvi.

Najin nasmeh je pregnal Hitlerja.

Dobro je to zlo, ki moledovanja ne pozna.

Zame je Maribor kraljevič

in jaz sem njegova princeska.

Rad me ima. Dva sva. Vznožje srca.

Samo moj Maribor obstaja.

Moj Maribor, sotočje štajerskega značaja.

Samo Maribor živi kot Maribor.

Tako toplo, da bi skoraj oblekel kratke hlače.

Tako pa, s slikarjem v ateljeju, Pekarna.

Izčiščen objekt, barva in z njo poteza.

Postaviš se ob strani, rumena volumen zajame.

Šel bi na sladoled tik onkraj mosta.

Nič se ne zgodi, če je vrsta.

Zato sem si vtetoviral Maribor

na notranjo stran prsnega koša.

Napake z leti postanejo del tebe.

Ne, nisem tam. Ne, ne gledam stran.

V mestu so valovi, da, pravcati valovi.

Včeraj sem prespal, tu in ne tu.

Lepo je, ko si z nekom na ti.

Potem je lažje. Poljub.

Nekega dne si sposodim tvoj veliki M.