Ko me bodo pokopali v rajnko grudo,
takrat bo poginilo številno rastje naokrog,
z leti se je nabralo sintetike znotraj ven,
moji levkociti so obtičali na afterju
in ta se ne bo nikoli končal,
kajti upornost in aerodinamičnost,
to je vse, vse kar potrebuješ,
to je utor kljubovanja,
to je živo, ki me ohranja
v enem samem kosu,
to so ostri ovinki in zajeban makadam.
Nikoli ni bila mladost ta,ki je iskala granitno steno za trčenje,
iskal sem zavetje, prestrašen in poscan,
na neki točki sem se moral odločiti,
odločil sem se preživeti
in ti bitje, ki prisluškuješ v sosednji sobi,
vlečeš na ušesa moje vzdihe, nič bati,
nikomur drugemu niso namenjeni,
kot tistemu prestrašenemu otroku,
ki je postal pogumen in brezumen ter odšel.
In pot še kar traja in traja ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar