Vse je tam,
potlačit ravnino,
ne najdem vseh prask,
stene so gladke
in ozke v svoji belini,
na neki točki postane
vse sakramensko kosmato,
da je treba puščati kri tišini.
Žogaj se z veseljem,
žokaj v drobovje za ostanki,
smejijo se cvetovom,
obliži tesnijo zagotovo meso.
Poznam mladeniča,ki je iz literature
prešaltal na ples,
prostovoljno, kopiči vse
kar si ne zasluži šal pozabe.
Zamenjal je kritičnost razuma
za vedrino razumevanja,
spomin mu ni odveč.
Srečala sva se,
dovolj za predajo zaupanja;
bolje, da me ne poznaš,
hranim se na polju opazovanja,
hladen kot kip, ki bo tu,
še potem, ko ga ne bodo več potrebovali,
kot opomin ošabnosti,
ki je nepomična v svoje stremenju.
Samoto v žilo, zlajnan kroj,
ki se pretvarja, da mu ne gode krilo.
Človek, čemu tvoji koraki?
Morje ima slane ustnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar