Razprem jo,
vzamem se v dlan,
razblinim se.
Eno samo telo,
svetobolje,
biti del vsega,
ker je vse že v tebi.
Strah je od vedno tu
in vonj pomladi,
ki bo zagotovo prišla,
zacvetelo bo,
prav tako rane
in stare brazgotine
bodo vzdrhtele.
Stati in obstati,
kot bi bil
vklesan v marmor,
tako ponosno gladek,
da se svetloba odbija
neskončno daleč.
Ko se nebo raztrga,
a ne zato, da bi podivjalo,
temveč, da spusti
oster žarek poživljajoče svetlobe,
da raznese fotosintezo
in svet zaplapola ves zelen.
Za trenutek postoj,
svet bo že počakal
in če ne bo,
bomo lovili naslednji vlak ...
Marjetice bodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar