Sami števci naokrog,
izklopil bi, napravil mrk.
Najti stikalo, na njem vse visi.
Visijo ljudje - selfie nabodala,
ko je bil svet še nepokrit,
si se lahko nadejal varnosti
izza ogla, sedaj so vsi na preži.
morja obrazov in še vedno brezimni.
Ko se enkrat podpišeš, potem odgovarjaš.
Ne zanima me kaj se dogaja
na zadnjem kotičku tega planeta.
Poceni letalske vozovnice
in poceni zvedavost pomičnih statistov.
Vesolje me mami, neraziskano
in notranje, tisto trajno,
ker ni vrženo vsem v posmeh.
Kaj če bomo morali oditi neopaženi?
Potem vedi, da nisi ranil, prizadejal,
nisi nosil teže molka pozabe,
nisi sam rohnel v tišini,
ko so oblaki korakali in je veter sejal.
Biti eno z vsem - biti v vsem.
Vsi prisegajo na zvestobo
znotraj poligamije požrešnosti,
okna uma so razbita in črepinje pozabljene.
Kakšna korist, če smo vsi pod drobnogledom?
Vsi na okopih, vsi prestrašeni,
neznosno je biti vedno na ogled, za umret!
nadut površnež bo za trenutek izklopil elektriko
in svet bo zatrepetal v mraku brezimnosti,
vsi bomo presrani ob spoznanju
kako gosta tema se skriva za to bleščečo fasado,
ulice, mesta, države - tujost na domačem naslovu.
Izlivi besa in eksplozije, ki ne bodo ničesar več osvetlile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar