Na prečko nostalgija,
je razmejila, moje in tvoje oblike
istega pogleda in skuštran odsev
kljubuje samoti, ko te prehitijo vsi ti,
ki jočejo piščančje kračke in jih mast duši,
hinavski nasmeh senčnatih plenilcev.
Nikoli ne bo dovolj podredij,
da bi klopotci zadišali kot dehteči agrumi
in izrisali krog - svetlobo.
Jočejo ustnice bujnih mlekaric,
po skisanem diši in volumen je sesirjen,
telovadnica polna oznojenih okončin,
prebadamo obraze, natikamo ambicijo,
mišice prihodnosti, kosmat tepih usode.
Papat fige, papat, kjer je laž ošišana na paža,
in se cedijo in se cedijo in se cedijo ...
sami brezvezni vezniki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar