Kako naj pišem pesmi,
pesem sem, navkljub
vsem organizacijam,
ki skrbijo za našo dobrobit.
Goli egoizem me je gnal,
trepetal sem in se bal,a nikdar obupal, ker nisem
verjel, temveč živel,
zatorej, površina nikakor
ne more biti gladka,
lomi svetlobo okrasto,
nič hladnega, le neroden
ples okobal, ko ko ko ko ...
Nekaj dni nazaj,
nasmejani Aleš Primic,
gruli o radostih hetero seksa
pred slovenskim parlamentom,
bič božji, kurac božji,
jebač zapovedane norme,
zakaj se vtikaš v stvari,
ki se te ne tičejo?!
Celo pedofilom oprostim,
tebi ne, gniloba marcipanastih polken.
Le kaj žene človeka,
da skače v tujo posteljo?
Le kaj žene človeka,da skače v tujo ljubezen?
Tvoja dobrota je popolna
otopelost, ko braniš branike
lastne samovšečnosti
in ambicije, svinja!
Za otroke praviš,
njim v bran, njim v bran ...
Prasica lažniva,
s čim božaš lastno potomstvo,
ko legaš zvečer v svojo krsto,
lasciven vratar tujih križev?
Crkni, svinja hinavska
in nikar ne računaj
na svoj bebavi nasmeh,
morda ti bog oprosti,
jaz ne, trepetati moraš,
paramecij na krilih
harmonike meha.
Nič človeškega
mi ni tuje, le ti,
zdriz blebetajoča,
ki si po naključju
dobila hrbtni mozeg.
Ni komentarjev:
Objavite komentar