Pustiti krvaveti dlako proti toku.
Zibati ritmično valovanje predaje.
Tako žvižga tišina skozi ušesa.
Z odsotnostjo te podere.
Zmesti temelje, obnemeti plamen bližine.
Izžareti strup, da bi sijal - srepeča svetloba.
Gola sila v neslišnih copatih.
Ljubiš, torej se približuješ.
Ljubiš, torej izžemaš.
Klovni onkraj smeha žalosti.
Staja polna ostrog - noge na potep.
Jahati nič, pojahati teme namena.
Prepih samozavesti in drobtine čednega spogledovanja.
Mar škodi zaiti naravnost v požrešno lomljenje vratov?
Stati tam in se sesuvati v prah.
Babuške in in votle buške - PRAZNINA OTEKA.
Opozicija hotenja, sleci čas - obleci čas.
Zastave iz mesa, izpod znoj v kristalih.
Opisno odlepiš - podobo zalepiš.To, da so stvari v kišticah pomeni samo nekaj:
Slike črkuješ, žvečiš sintakso in jo prilepiš na rob.
Na robu se na novo sestavlja, najdeš pomen
in pridaš lastno potezo, zamahneš po površini
in znotraj se smisel razleti na tisočero.
Naj nič ne povejo! Naj lebdijo!
Naj nebo prevzame krmilo svetlobe.
In pod sliko ...
V pričakovanju jutranje zarje smo šteli
drobtine in si jih nežno ribali ob gobčke.
Samo nas smo imeli za okus na te krhlje miline.
Čas in nemir sta nas je razgnala na vse strani neba,
ne stiska, ne žaltava driska, ne nakupovanje brez listka.
Delili smo nas same na ulomke bližine,
živeti od danes do jutri, prihodnost
obstaja le v reklamah, tako nekako.
Biti se ne razsteza v času, temveč v trenutku.
Dunajski zrezki so hudobija
z nekega drugega planeta.
Njami, njami... pohana nostalgija!
Ni komentarjev:
Objavite komentar