VINCENT

Samomor realnosti

10 let je potreboval, da je razprl sončnico

kot sladko češpljo, dal je sebe v kontrast.

Težko ga je bilo prenašati, ker je verjel.

Vse kar je slišal, je bila gosta poteza realnosti.

Hrup je bil neznosen, zato je moral bežati.

V žepu je imel le bratovo ljubezen.

Kdo drug bi se usral ob takšni popotnici.

On je verjel, ni potreboval palete.

Potrpežljivo je gnetel olje. Ljubil je

in izgubil uho, potem je bilo dovolj,

nikoli več ni izstopil iz platna, za katerim je tičal.

To, da je storil samomor, gre težko z jezika.

Brat je povil otroka in on ni prenesel,

sprožil je vase in zdrsnil pod zemljo.

In te neskončne sončnice se ne bodo nikdar končale.