PASTICCIO

»Perchѐ?«

»Perchѐ non sono mai stanchi.«

»Perchѐ no?«

»Perchѐ sono folli.«

»E i folli non si stancano mai?«

»Come potrebbero stancarsi i folli?«

Fragola:

Obleke, mnoštvo krojev, vidim jih, vidim kako se lepo prilegajo na privlačna telesa mladostnikov. Njihova površina, površina oblek, ne bo dolgo ravna, nagubala se bo, zmečkala, kot mladost teles, ki jih nosijo. Ne bo pomagalo likanje, nato se bo nabral tudi prah in umazanija. Čas se bo usedel na tkanino, čas se bo zažrl v telo. In nihče ne bo nosil več iste obleke od jutra pa do večera. In vsak bo nosil isto obleko od jutra pa do večera.

E poi …

Le kaj bomo počeli s to slutnjo pomladi, ki se zagotovo najavlja? Danes zjutraj je bilo nebo sivo. Nič več, stopiš do okna, prisloniš lice ob steklo okna, ploskev ob ploskev. Z roko odškrtneš kljuko, pomoliš glavo ven. Sonce se je naredilo, vse skupaj brzi proti zahodu, sonce zahaja in sili nebo v pisano paleto odtenkov, ki se odsevajo v obrazu deklice. Živ spekter mladega telesca, nad njim senca moškega. Senca prehiti deklico in njen obraz zacveti v mnoštvo barv.

Mastino:

            Na mestnem avtobusu stojim. Zanaša me. Preveva me občutek popolne izgubljenosti. Spredaj? Zadaj? Naprej? Nazaj? Umeščenost mi je neznanka. Umeščenost v prostor in čas. Ne znajdem se, čeprav renčim, vihtim pesti. Izklesano meso do členkov. Oguljeni prsti na rokah. Kdaj sem jih slekel? Obdan sem z ljudmi, a ne vidim sveta. Družino imam in ne vem kje je moja družina.  Ne bi vedel, niti približno, ne najdem približka tej poljubni ulici v kateri sem izgubljen. Ne znam utemljiti, niti opravičiti dejstva, da stojim tu in se oklepam droga, da mi ne bi spodneslo tal pod nogami ob vsakem ovinku. Nimam razlage, nimam obraza pred ljudmi, ki me obkrožajo. Nihče od njih me nič ne vpraša, nobenega pomena nima vse skupaj. Avtobus se približuje postaji. Neka postava stopa proti izstopnim vratom. Ona, tako je otipljiva, da čutim njeno polt. On, tako je otipljiv, da čutim njegovo polt. Mnoštvo občutkov, vsi so odeti v črno. Meni dišijo barve. Ne morem obleči svojih občutkov, nekdo drug je to storil. Avtobus se ustavi in vrata se odprejo. Ven ponese moje misli, ki se vežejo na pravkar videno, na pravkar doživeto. Ven odide trenutek, ki sem ga motril. Na tej točki se vprašam: »Nobenega začudenja, nobenega začudenja ni bilo, le koraki, ki so izstopili in te priprte ustnice, ki nič ne povejo, kdo je izrekal misli, kdo je oblekel pravkar minulo?«

Thompson:

            Koraki znotraj noči. Sprehod. In tisti mož v daljavi. Pot pred nami je v navkreber, polna luna je. Mimohod, nasproti si, navzkrižje, lovimo se. Šibak in klecajoč. Mož v daljavi, pot, ki je pred nami, ne nosi le posameznika, več nas je, čeprav nismo v vidnem polju. Zasledujemo, kličemo, iščemo. Noč je, pot je navkreber, polna luna je. Mogoče se lovita dva, mogoče jih je več, ki se dohajajo, da bi se fino imeli. Mogoče prva dva zasledujeta tretjega. Mogoče pri zasleduje druga dva. Nedolžen on. Nedolžna ona dva. Mogoče se vsi trije spečajo, združeni v zločinu. Vsi trije krivi. Vsi trije sokrivi. Mogoče se vsi trije ignorirajo in vsak zase drvi proti skupni postelji. Mogoče tam postanejo eno. Ponočnjaki združeni v zločinu. In naposled, ni nam dano, da bi bili utrujeni, rdeče vino nam je priča, veseli smo, da ni ostalo niti kapljice rdečega. Sledi, ki ostajajo so le srage krvi. Polna luna je in ta ne spi.