Papessa se nonšalantno fsede na prestol,
v navalu ugodja njena fino podmazana vulva zatlesketa:
Pizda,
ta poza ni nič drugega kot dobro odigrana slutnja,
ki
se je stekla skozi menstrualni ciklus življenja!
Nato obuti maček prečka leno reko,
pušča neizpodbitne sledi stekajočih se korakov.
Publika ploska. Publika vedno ploska. Ploska zadrega. Ploska
molk.
Nemo zijanje žuli na neudobnih sediščih.
Klošar iz ozadja si prižge pipo in dim odrine oblakom
naproti.
Apollinaire se izriše in prične s svojimi brki nabadati zvezde.
Tudi, ko je dan, zvezde tlijo, tam onkraj, onkraj vidnega
polja.
Slamnate neveste noči še niso skrile svoje beline,
nekoč košate kot princeske, sedaj le še koščene ptice
polomljenih peroti.
Stampedo oblakov zbezlja na plano modro lokomotivo,
voščeni kapitan se požene iz poljubnega vagona,
zažene sosledje valov in jih vpreže v peno verzov,
ve, da ta nemirna gladina ne bo nikoli več čista tkanina,
stke slana jadra in že ga lom svetlobe požene na odprto
morje.
Naposled se le stemni in nebo zasika polno prežganih žil.
Tmina in njena vsota tišine brez geometričnih oblik.
Obstoj papesse so od nekdaj zanikali in ti le povej,
da je vse to prepletanje znotraj tebe le stranski produkt
alegorije
in tako si papessa svojo pičko pobrije z žiletko izmišljije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar