September je...

               Izmenično, sonce – dež. Ko ti padejo v naročje plodovi, oglati, rdečih zubljev … minevanje gori. V Ljubljani september prekucne vse na glavo. Prične se najavljati hlad, iz omare popadaja oblačila z dolgimi rokavi, končno pride čas, ko lahko pričneš kombinirati kose oblačil.

Stil – tu mislim na obleke – ni nujno pogojen z denarjem, sploh ne. Neka prav posebna radost je v brskanju po omari, nasledil sem jo od svoje matere in ne, to ni nečimernost, samovšečnost, prej poigravanje in preigravanje s kroji, vzorci, barvami. Spleteš nase opravo, vsak dan novo. Od vsepovsod pobiram obleke, še najraje imam te iz druge roke, ko imajo za sabo že neko zgodovino, recimo, da so uležane, da so videle kraje o katerih niti pomisliti ne morem. Obleke naj krožijo, naj se medijo na različnih telesih. Človek naj ima svoje veselje, ni lepšega, ko prvič spraviš nase »novo« obleko in jo pelješ na sprehod po septembrski Ljubljani, zliješ se s septembrskimi barvami, s svežimi bruci, z vonjem kostanja, ki se najavlja, celo Ljubljanica se drugače vije, ko se prikrade september.

To je čas, ko se prične naseljevati tanki sloj melanholije in v zraku zadiši tista krhka ostrina srednje Evrope. Ljubljana je ravno na meji, do kolen še v Jadranskem morju in glava nekje med alpskimi vršaki. Poetično, a vseeno, ta prepišnost, ko se ne moreš ravno ležerno ugnezditi v določeno skrajnost, to konstantno spreminjanje kontur, kontrast, ki je odvisen od prijaznosti vremena, od kulturnih naletov, tistih plasti, ki se z leti nalagajo in so trdovratnejše od internetnih strani. Okno v svet ni neskončna možnost spreminjanja svoje fizične lege, temveč natreniranost možganskih vijug, ki ne potrebuje pocenih letalskih kart, ne potrebujejo hitrih povezav, temveč nove izzive, neusahljivo radovednost, žejo po neznanem. Vsakemu svoje, vsakemu svoje prevozno sredstvo, vsakemu svojo povezavo. En klik stran od sveta v katerega uhajaš.

Na mizi imam skledico lepo porjavelih orehov, dve granatni jabolki in simpatično naguban avokado. Srebram kavo in vlečem doma natlačene cigarete. Zunaj vame zre krošnja, ki je pričela rumeneti. September je zame mesec impresij, hipnih podob, s potezami misli jih skušam ujeti v beležko spomina. Nekje nad mano se sprehaja Groharjev sejalec in trosi vse te podobe, ki dišijo, kot posušena jabolka, gosti nanosi spremenljivega neba. V žepu pustiš pamet in samo nanašaš, polniš bivanje, ne zato, da bi se kratkočasil, temveč, da bi oprtal dan z novimi oblikami, z novo lego, z novim pogledom; isti človek, a za jesen daljši. In te misli so kot veje krošnje zunaj, na prvi pogled anarhično nametane, a ko nekaj časa motriš vse skupaj, opaziš, da obstaja nek določen red, neko določeno zaporedje, ki pa ne služi temu, da bi nekaj dojel, temveč, da bi se prepustil, spustil v globino, kot septembrsko listje.

Včeraj sem srečal jato vrabcev, čofotala je v luži na cesti, bili so razposajeni, kot otroci, ki so v šoli v naravi. Niso se pustili motiti, tam so imeli svoje vesolje, svoj ocean, šopirili so se s svojimi skuštranimi trebuščki, se kljunčkali in spuščali radostno čivkanje. Zavidal sem jim tisto izkoreninjenost iz časa in prostora, razposajenost, ki je bila sama sebi namen. Jata jeklenih vztrajnežev, bliža se zima, ne bo jim lahko, a ne marijo, jutri je nov dan, danes je dan vodnih radosti. En tak bežni pripetljaj, ki ti da misliti, zmoti tvojo pozornost, bolje, priklene tvojo pozornost. Ni stvar v iskanju in neprestanem rinjenju v boljši in bolj pravičen svet, temveč v sprejemanju danega. Mogoče se komu to zdi navadna floskula, a je lep opomin, da je vse kar potrebujemo pred nami, četudi v mali luži na sredi ceste, sami pridamo pomen tistim malim nepomembnostim, ki nas obkrožajo. Preveč smo že navajeni, da nam vrednotijo stvari ekipe za marketing, ki nas na vsakem koraku opominjajo kaj v bistvu potrebujemo, za kaj smo prikrajšanji in podobne oslarije. Eno samo potrkavanje po prsih in odkrivanje tople vode.

En tak mir se naseljuje znotraj mene, spogledujem se z omaro in s kosi oblačil, ki me vabijo, morda jih danes peljem na sprehod, kdo ve. Morda bom danes maneken za vse te septembrske krošnje, ki počasi pričenjajo plamteti, sprehajalec svojih oblek, zrcalil se bom v leni Ljubljanici, tekmovala bova, kdo ima lepše odtenke zelene, morda zopet srečam jato vrabcev in se jim pridružim pri septembrskem čofotanju. Včasih se tako neprisiljeno zliješ s svetom zunaj, brez velikih potreb, brez velikih pričakovanj, vesel, da si, ker si in pričneš še sam plamteti v tem rahlo melanholičnem septembru. Razpoloviš granatno jabolko, da te kislo-sladek sok požgečka po dremavem obrazu. Streš oreh in pozobkaš njegovo eterično vsebino, se nasmehneš avokadu. Možnosti je nešteto na tem spletnem portalu bivanja. September je … za te stvari!