DEJ PORNIČE NA TIHO!

Vsakič, ko si dam gor porniče, se zalotim, da jih dam na tiho. Krščenmatiček! Kot bi lizal sladoled skozi šipo.

Vrnimo se nazaj. Imel sem soseda, ki je bil na nek svoj čuden način napreden. Prvi v soseski je imel videorekorder, jasno, ne da bi se šopiril s svojo kolekcijo art filmov, temveč porničev. Vsi smo ga dan na dan na kolenih moledovali, da se nas usmili in nam zavrti enega. Včasih nam je uspelo, včasih ne. Tip ni bil ravno lepotec, v bistvu je bila mati narava pošteno zdelana, ko se ga je lotila, ni mu poklonila veliko estetskih atributov, pa še en uč je imel sfukan. Bil pa je vztrajen, kot so vztrajni in neustrašni ameriški orkani, plus, ni se dal premakniti za centimeter. Neumorno je osvajal svojo sosedo, ki je bila južno voće, sicer nizke rasti, a mikavnih, zaobljenih ter preprosto, jebljivih potez. In ta moj sosed – recimo mu Francelj – se ni dal kar tako. Jasno, da ga soseda ni jemala niti malo zares. Če bi se zgodila apokalipsa in bi ostala onadva sama na svetu, bi ona najverjetneje z večjim veseljem naredila harakiri, kot pa mu poklonila svojo mikavno špranjico. A Francelj se ni dal, tipična slovenska trma, jebeš lepoto, stvar je v sistematičnosti, v načinu, treba je imeti plan, osvajanje je postopek, metodologija vzpenjanja. Tudi tu je bil pred svojim časom, saj takrat niso bili tako popularni učbeniki za samopomoč tipa Smiljan ne Nori. Ni jebal, jebeš kompatibilnost, jebeš privlačnost, treba je ubrati prave strune in bo padla. Jasno, da ni padla. Padla sta Dvojčka, propadla je slovenska država, spičkali so nam certifikate, Moano Pozzi je pobral rak, Helena Blagne se je poročila, že dolgo je bilo jasno, da je Nace Junkar peder … jebajga, soseda ni padla. Francelj kot Francelj, se ni dal. Njegova starša sta bila gluha, zato je bilo tako veselje nažigati porniče pri njemu doma, do daske in ko je postalo nevzdržno, si odpeketal do stranišča in si ga vrgel na roko, itak si lahko stokal do Triglavskih višav. Zalilo te je, za silo si se očedil in se vrnil v dnevno sobo z nasmeškom potešenega rakuna, ki je zadel na srečolovu. Franclju se je nekega dne porodila genialna ideja, vsako noč, ko je odbila pozna ura, je mojster nažgal porniče do amena. Tristokosmatih, zakaj le?! Enostavno, če je že ne more imeti, če ne pomaga nobena metodologija, se pravi, ni ga recepta, ki bi jo omehčal, naj se vsaj stopi od zavisti, ko mora vsako noč poslušati sopihanje iz njegovega stanovanja. Mojster je vsako milo noč nažigal porniče, da bi dal sosedi vedeti kaj zamuja, saj on strumno natepava vse po vrsti. Dragi moji, to so bila zlata dvedeseta, obdobje videorekorderjev, drkanja na fast forward. Itak, da ga tip ni namočil, prej so musliči legalizirali prešuštvo, prej se je Domicelj obrezal … edino kar je dosegel je bilo to, da je oče njegove preljube sosede nekega dne potrkal na njegova vrata, napsihiran, saj ga je neprestano skovikanje porno glumic spravilo na rob živčnega zloma in čez. Tako je bil besen, da mu je hotel prešteti vse kosti. Jasno, da mu Francelj ni odprl in ker so bili njegovi starši gluhi, niso imeli doma zvonca, ki se je oglašal z zvonjenjem, temveč je utripala luč, vse skupaj se je zdelo, kot bi se znašel v podivjani diskoteki, kjer vrtijo digital hard-core in light show grozi, da ti bo izkljuval oči.

Na zdravje! Zgodba je taka, koji kurac ti pomaga pofukati mis sveta, če se ne moreš pred nobenim pohvaliti. Tišina in fuk ne gresta skupaj. In če ti že ne rata, mora biti vsaj glasno, da se ve, da metodologija štima. Nema veze, če še zadnja zvezda na nebu skovika, da nimaš šans, če se človek potrudi, potem ni hudič, da ne steče, kar se Janezek nauči, to Janezek poflodra.

Pri nas se spodobi biti fin, ko zarežeš v zrezek, imaš vedno vilico v levi roki, nož pa v desni, da se vidi, da se ve, da smo kultivirani, artikulirani, vejice so vedno na pravem mestu, ločila so pač znak dobrega okusa, saj nismo opice!

Triglav, recimo. Jebeš se kot konj, prisopihaš na vrh, tam te čaka zabuhli planinc, rdečelični rojak, zaudarja po sadjevcu, nasmeh se mu razteza prek celih Alp, nakar reče: »Skloni se, rit mi pokaži!« Potegne ven nekakšen zimproviziran bič in hop, te našeška po tazadnji in si zraven prepeva: »Juhej, juhej, dokler je še vetra kej!« Ti pa: »Še me dej, še me dej!« Fak, a štekaš?! Ne, da bi ti dali čaja z rumom, toplo potico, kaj šele lajno koke … ajde, da ne bomo pretiravali, da bi te objeli, tovariško potrepljali po ramenih … ne! Za svoj podvig se moraš skloniti, da ti jih napojejo. Norišnica! Itak, prišel si do Aljaževega stolpa. Aljažev stolp?! Pizda, šnopc je pizdarija! Kakšen stolp neki, Aljažev dildo, jebemti! Plehnati zajčnik! Kdo je tu zadet?!

In v ozadju vedno tisti glasek, ki ti prigovarja: »Dej porniče na tiho!«.

In zdej se ti vpraši, zakaj Slovenci tako ljubimo amfetamine? Zato, ker šnopc hitro mine!