SALTO MORTALE

Ivan Cankar se je oglasil, skočil je.
Strah, prekucniti nerodnost vzdolž stopnic.
Prehojena pot, ni zadana pot.
Tiboga! Čedermac! Hijena!
Danes tako, jutri drugače.
Kdo pozna ljubezen, ki je, ker je.
Vmes razpoke si sklesati sočutje.
Ni prostora, ni obžalovanja.
Mehko padanje, pristajanje brez pričakovanj.
Že poznane sekvence se bodo ponovno
zapodile v častni krog, tam onkraj,
kajti odrešitve ni od nikoder;
salamandra stokanja, nikoli ne bo prav.
Na glavo skoči v mehko, brezbarvno svežino.
Lahen kot peresce, preveč vesel za smrt.
Sam si svoje brke nekam zakleni.
Odnosi, ki niso nič drugega kot posedovanje
iluzij in pomankanje izkušenj; na kolovrat!
Melanholična skrinja usode in sonce tod.
Poka po šivih, tesno je, neizbežno.
Še vedno se lahko nasmejem,
še vedno se lahko ubijem,
najdi si nekoga, če te željeno žuli.
In tako gromko ponikneš v tišino.
Usoden skok, še ne pomeni stok.
Zato so pisali, da bi si mehko postlali
in jasli niso bile nikoli uglašene
z vremensko napovedjo.
Ni vreme, ne breme, temveč napeto ozračje.
Naj si sami drajsajo znoj, nepotešeni,
na nič uglašeni; postrojeni zakaj?!