kot bi domobranci imeli piknik
na mojih sveže obritih jajcih
in bi balinali z neolupljenim divjim kostanjem.
Auč, auč, auč ... boli!
Boli, kot boli te oportunistične neandrtalce poraz,
s srcem večno na napačni strani
veščine in vesti. Svetlobna leta stran
od resnice, zares dobri le v svojem sovraštvu,
iz katerega so stkali ep poniževanja in zaničevanja.
Žilavi zajci v kozici,
ki natepavajo žirafo z diarejo.
Noji z ritjo kvišku,
z gobcem pod gladino spoznanja.
Krpani z oprtano kobilo na plečih,
prispodobo večnega mešetarjenja,
švercanja slabega okusa,
dodeljeni gospodarju
in presrečni za pripadanje;
sončijo svoje sirotkaste riti
na sončni strani Alp.
Toda sonca ni in ga nikoli ne bo,
ker ni duha, le medla prikuha
in pogoltno žrelo plemena,
ki je zatajilo sebe v kali,
bleščanje hinavskega gorja.
Z gorjačo te, preden ti pljunejo v obraz,
nasmejani in razigrani, bratomorni biriči.
Oni ne pojejo, jodlajo,
prepričani vase zakoljejo prase,
koline in državno vime,
priseski potuhnjenega sveta.
I.A! I.A! I.A!
Ni komentarjev:
Objavite komentar