postrojeni v prejšnjem stoletju.
Nekateri obupano tulijo,
nekateri se cinično nasmihajo.
Vsi se znojijo na kratko, sopihajo čez vreme. Meni se smeji, končno te moje frdamane kancone zvenijo kot se zagre. Ves svet pestujem v sebi. Nič človeškega mi ni tuje. Objemi in pljunki. S ptičje perspektive se mi smeji in ti popravljaš bicikl. Pogumneži seksajo za zaprtimi vrati. Bolj, ko števec maliči zapik, bolj raste ponos. Jaz se samo cingljam, kot bratje valovi, dribljamo nebo, okiteni smo s prstani, tako smo prizemljeni. Lobanjice, tej mali biseri minljivosti. Moja srčika je marcipan. Gospod, ne tako zategnjeno, no! Rad imam Maribor. Maribor so ljudje. Noro, imeti park, poln glasbe, poln zmuzljivega zelenja. Cigarete me bodo pokopale. Pokapal te bom z ljubeznijo, vem, neznosno, zatorej si nadeni kratke rokave. Lepo se je igrati z besedami. O, ti peskovniki otroštva, polni mivke, polni minulih krikov otroštva. Odraščanje, zaraščanje, preraščanje. Nekje nekaj srbi. Nekje nekaj tišči. Vročina tišči telo ob tkanino. Imaš akvarij? Si pokvarjen?
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la...
Prsa zadovoljstvain godalni kvartet.
Tiktakanje orožja,
ljudje so besni,
ljudje so enostavno utrujeni.
Sinu sem se nasmehnil
ob izhodu iz šole.
Ko odhajaš, ko odhajaš,
prihodnost hipotetičnega življenja.
Od danes naprej samo sladoled na palčki.
Včasih je bilo drugače, včasih je bilo zelo drugače.
Lahko bi imeli vse tisto, kar smo si nekoč želeli.
Glej, izza ogla tvoj ciničen nasmešek.
Peljal te bom na bazen, ne pozabi kopalk.
Samo golega te lahko objamem.
Ljubim kancone. Ljubim življenje.
In nič več ne bo kot prej, sviloprejka na poljub.
Poženi se v bistro vodo, radost na poskok.
Svežina, ki ne pozna ne barve, ne okusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar