Ljubljana je od nekdaj slovela kot
mesto prav prijaznih, vljudnih, dobrih in veselih ljudi in ni v tem
oziru prav nič zaostajala na primer za Dunajem, Parizom. Ljudje so
se prijazno pozdravljali na ulicah, sedeli so skupaj v javnih lokalih
in se lepo in mirno med seboj pogovarjali in navadno tudi rekli
kakšno »debelo«, toda nikakor ne surovo. Ljubljana je bila
olikana.
Danes je to žalibog precej drugače.
Mirnih in lepih pogovorov ni več med nami, ampak same take »nastope«
mora gledati človek, da se mu vse zagnusi. S takimi »finimi«
nastopi hoče zlasti povojni svet »imponirati«. Nekdaj so ljudje
drug drugemu imponirali z oliko in s prijaznostjo, danes pa se moraš
v vsakega človeka, ki ga srečaš na ulici, surovo zaleteti, v
javnih lokalih moraš osebje »hruliti« in grdo ali »nizko« moraš
gledati izpod čela, če hočeš »imponirati«!
Zunanja surovost, ki se kaže v
manirah, pa izvira iz srčne surovosti, ki ne pozna nobenega
spoštovanja več pred človekom, njegovo notranjo vrednostjo, ampak
pozna samo »respekt« pred polno mošnjo denarja – to imej, pa boš
nekaj veljal, čeprav samo pri neotesancih. Tudi tam se je
razbohotila brezmejna surovost, ki pa ni trajala večno. Velemestni
in olikani ljudje so se kmalu naveličali tuljenja in so podivjance
izključili iz svoje družbe in jih pognali tja, kamor spadajo. V
velemestih vladajo danes zopet dobre manire in olika!
Kako dolgo bomo čakali še na
povratek dobrih manir v podivjani Ljubljani?
Ta odstavek je priobčil letošnjo
zimo nek ugleden ljubljanski dnevnik pod naslovom »Podivjanci« …
Takole mislim jaz: Ne samo zabavljanje
in kritika sta koristna in potrebna, ampak povedati je tudi treba,
kako in kaj. Dejal sem že: »Naredimo si življenje lažje,
enostavnejše, prijetnejše in toplejše« … Brez fraka … in brez
cilindra … z malo dobre volje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar