Še se me držijo pariške kocine.Usposobil FB, da bi dojel, da Triglav še stoji.
Lahko bi se že enkrat zrušil in bi bila cela nacija
primorana v egzilij. Težko izkoreniniš motiko.
Morfijev sulfat zadnje čase slabo zadane.
Ptice ne jebejo, na gosto mažejo svoje petje na nebo.
Njim se jebe za nacijo, ton nima gospodarja
in melodija ne potrebuje pasoša.
Na tem svetu so še ljudje in prav vsi so jebene stranke.
Ni vedno slabo, ko se prebujaš z bolečino,
ki ti prežema telo. Tako vsaj pozabiš na svojat,
ki te obkroža. Bolečina je iskren prijatelj.
Šarlatani se pritožujejo, da je preveč pisočih
na tej sončni zaplati privilegijev za izbrane.
Ja, veliko jih piše poezijo, a le malokateri
zna zares zapeti. Kjer kraljuje cinizem
težko najdeš na prestolu sočutje za drugačnost.
Cinik ve koliko stvari stanejo, ni mu pa jasno,
koliko so stvari vredne. Meni so ptice dovolj
in tista peščica ljudi, ki je daleč, a istočasno blizu.
Plave stene in na njih kolaži hotenja.
Vzgajali so me, da se je treba boriti proti mlinom na veter.Sem le lik lastne domišljije in lastnih zablod.
Prav je tako, ponosen človek sem, smeh je pol zdravja.
Družina je tista celica, ki ni dana od boga,
temveč je plod lastnih žuljev in zmot.
April je, moj mesec, spremenljiv,
nepredvidljiv, neulovljiv, navihan.
To je čas, ko lahko pričneš pasti melanholijo na odprtem,
da se greje v naročju sončnih žarkov.
Jajce na oko, zob za zob, ko briješ norce
in plavaš proti toku časa, ki ne priznava letnih časov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar