KJE STE SESTRE IN BRATJE?

Popapcali so nam Ljubljano.
Stran z brezdelnimi bolhami.
Staro mestno jedro, fej,
kot bi bil v zobzdravniški ordinaciji.
Ni prostora za spleeen.
Sveti spleeen! Izgnali so boeme!
Izgnali so teto boemo!
Se kdo še spomni Vilfanovega Nagca?
Jočejo omizja prepolna sklizkih turistov,
ki imajo čas le za kavico na brzaka.
Sneg bo, sneg bo, mesto bo zalila bela tišina,
bela Ljubljana, bela Ljubljana!
S kom naj se sprehajam skozi noč
in oblizujem odlesk Obločnic tihega mesta?
Kje ste sestre in  bratje? Kam so vas izgnali?
Nažgani slikarji v Equrni, Dostojevski,
ki si trebi brke v Galeriji, Šerbeđija,
ki poseda po Stari Ljubljani
in stresa dovtipe mimoidočim,
Dane Zajc, srebrni volk, ki se pojavi kot senca,
obdan s privlačnimi oboževalkami,
Jole na svojem vozičku obdan
s knjižnimi naslovi, ponosno maha
na durih antikvarjatov, Jan Cvitkovič
sedi za šankom, žuli cigareto kot Belmondo,
Svetlana Makarovič, ki bemti čez ilustracije
v novi slikanici, pesniki Ljubljanske šole,
ki srkajo zeleni čaj v Čajnici,
Tomislav Vrečar, ki drka Kurc pesmi
topolom na vrtu Kuda Franceta Prešerna,
Ivan Mrak s svojimi himničnimi tragedijami,
Vitomil Zupan pred Figovcem lošči samokres,
Jurij Hudolin s svojimi Beštijami in Demoni,
Jelena Sokić z roko v roki s Karlo Bulovčevo ...
vse to, vse to za omizji spomina.
Kam je poniknilo vse to seme,
mar ni ostal noben pankrt za nami,
mar je šlo vse v nič, mar je vse poniknilo
v ipode, v lepuškaste bistroje,
ki so sami sebi namen,
v senilne zemljevide mesta,
ki je nekoč tlelo kot vezuvij idej
in samosvojih vedut?!
Razgled je postal ustrojen
in rigidno zaklet v usmerjeno izobraževanje.
A v tem gnilem betonu urejenosti
so še razpoke in niso še iztrebili vseh
semen samosvojosti, ki s svojim cvetenjem
kljubujejo ustaljenemu malomeščanstvu.
Še bojo cvetele ROŽE ZLA!
Še bojo cvetele ROŽE ZLA!
In mesto bo zopet naše!