IZET,

koga bodo nocoj vozili taksisti?

Izet,

ti zet pogovorne strasti,

ki v klasicizmu se levi,

Sarajevo je polno tvojih rož,

popek pri popku,

pisane dlake mehkobe,

skupaj tvorijo vonj,

ki ga niti vojna ni ugonobila.

Boris A. Novak

mi je zaradi tebe postal ljub,

skozi tisto ovojnico sočutja,

sredi vojne vihre,

stisk roke in znak,

da ne puščamo samih vrtov,

koder pisani cvetovi ne obmolknejo.

Izet,

koga bodo nocoj vozili taksisti?

Svet ostaja robat,

rojeni za venomer krvave države,

rojeni na prepihu,

sredi revolucije in pozabe.

Kam vas peljem, gospod?

Ne vem točnega naslova,

a ne bova zgrešila,

če pojdeva tja, onkraj,

onkraj neba, tam nekje smo doma.

I mirna bosna ... Sarajlić.