PREVOZI.ORG

Pokličeš in greš.

Imam srečo,

za volanom mulo,

sramežljivo čez dvajseta,

poleg njega šestnajstletnica,

krhka z ogromnim plehom na zobeh,

na moji desni prav tako šestnajstletnica,

za odtenek bolj groba od one spredaj

in brez pleha med zobmi.



"Kaj študiraš?"

me vpraša naš šofer.

Fak in smo tam.

"Nič ne študiram,

samo živim,

v Ljubljani,

zadnjih dvajset let ..."

Zavlada tišina,

nato mozganje

in nato spoznanje ...

"Fak, kaj dela ta pedofil med nami?"

"Prevajam, prevajam ..."

"Kaj prevajaš?"

"Poezijo prevajam."

Zopet tišina.

"Stari, ne bi ti raje šel s svojim avtom?"

"Stari, če bi bil na tvojem mestu

ne bi nikdar vrnil domol

teh dveh cukrčkov!"

"Kaaaj?"

"Pozabi, nimam avta, to je to."


A šofer ne šteka,

moralizira naprej,

pičkari se čez

nakupovalne centre,

nad brezbrižno mladino,

nad nič kaj svetlo prihodnostjo,

nad tem, da bi morali mladeniči

zopet v vojsko po disciplino ...

Fak, vse ve, na vse se spozna

in vmes se še dela norca

iz mojih rosnih štiridesetih.


Ovohavajo me,

ne vejo kam bi me stlačili,

ne izidem se jim nikamor.

Joj, ko se mi ne bi tako mudilo,

potem bi jih ta striček popeljal

malo izven poti in si jih privoščil.

Vse tri, ui-ui...

Joj, kako jim zavidam,

čas imajo na svoji strani

in med plašnicami nepopisano platno.


"Na kurac mi gre,

le bogati otroci

si lahko pomagajo,

lahko si privoščijo

drago blago!"

pove mala na moji desni.

Hodi na srednjo oblikovalsko,

jaz butel si predstavljam,

da misli na oblikovanje oblačil

in tokrat celo zadanem, da mi nameni nasmeh.

Ajoj, dete, srčkano si,

kar objel bi te in potolažil,

a jebiga, nimam svojega avta.


"Poštekal sem, na vasi je zakon,

tam si vsi pomagamo, tam ni nakupovalnih centrov,

tam se vsi poznamo in pozdravljamo!"

se ne da naš šofer, očitno ga današnji mestni kaos pošteno pesti.

"Se ti ne zdi, da danes ni čisto nobene perspektive?"

se spravi on name strokovno in učeno.

Jebenti, zdaj mi svinjsko prav pridejo

moja rosna štirideseta, kratkomalo,

gladko se mi jebe za perspektive in prihodnost,

matra me kaj bo mulo naredil s tema dvema malima.

In tako se vozimo in tako prispemo,

pametnjakovič je izblebetal ven vse svoje drobovje

in jaz sem se postaral za nadalnih štirideset rosnih let.

Pogledal sem mali dve, bili sta hladni kot špricer

in sveže spočiti, brez prask dolgočasja.

In takrat me prešine, da je pametnjakovič

en vase zagledani bebec, ki rad moralizara,

je pa vseeno srečko, ker ima ob sebi dve taki trofeji

in ta srečko bo raje bentil čez svet kot pa,

da bi ti dve mladi jagodi odpeljal na malo daljši izlet.

Ni kaj, srečko se rodiš, kot pametnjakovič

pa sam sebi nad glavo greznico gnoja držiš.


"Dej, stari, nikar ne pametuj, raje si avto nabavi!"