LABORATORIJ

(pesem izpred dvanajstih let)

Razbito steklo in konec igre.                                       

Stopinje nepomične in porezane dlani.

Sedenje za mizo in nestrpna grla.

Vsuje se plaz, ki vali nedonošenčke,

neznatne pljunke, ki kljubujejo

z blaznim veseljem v očeh.

Ker zmanjkuje prostora se vse stiska,

skuša biti prijazno v dimu sanj.

Kovček težkega spomina poka po šivih,

društvo je razigrano saj ne čuti pekla,

ne čuti ledenega slapu, ki lomi tilnike.

Vse je skrito v eni sami solzi, težki kot led,

ko se ta dotakne tal se razleti v črepinje.

Kdo postavlja svetlobo v naročje zablode,

kdo potihem joče na rezilu zarje,

ki nosi s seboj nov privid in še toplo kri.

Obrazi zametki prekletstva, obrazi zemljevidi hotenja,

neskončne elipse v posmeh svobodi, vedra za bolečino.

V enem samem zamahu se bistvo razkolje,

rastrže upanje v top udarec pod rebra.

Čigava sapa bo zameglila oris,

čigava sapa bo potisnila gravitacijo v črevesje

in pognala v novo obzorje?

Samo zvezde še ostanejo in telo otroka, ki spi poleg

in ti se prerekaš, kot bi vedel, da na nebu ostaja še nekaj,

ostaja bolečina, ostajajo sanje odprtih oči, ostaja prah poti,

nekje daleč, globoko v gmoti zapletenega mesa, v gmoti danega.

Toliko sperme tli pod to mlahavostjo, toliko človeške mezge,

toliko nikoli izrečenih usedlin in tihih obupovanj.

Kdo bi maril za dovršenost in obrt, ko se lahko razlije v vesolje,

ko se lahko ziblje na mehkobi tišine, ko lahko poljubi nič

in pri tem občuti vsak atom kot del sebe.