Samo kalamari so lahko upravičeno besni,znotraj širnega morja jeba in pol, nato jih
v dveh minutah zmrcvarijo znotraj ponve
ter se pizdakajo, da so žilavi.
Vse to, vse to, samo, če se ne znajdejo
v rokah amaterskega kuharja,
potem je šele cel halo.
Kalamarom ni treba nastopati, ljudem pač.
Nihče ne je nastopačev.
Tudi pistacij se naveličaš.
Nocoj me je pronicljivi kritik vprašal,
češ, a nisi bil v komuni nekje na jugu Italije?
Ne, miško, nisem in ne mislim,
s kalamari si delim usodo, tisti dve zajebani minuti
in nič več, potem se vse samo še odplakne.
Nekateri imamo v sebi svetlobobo,
ne glede na odrgnine in zvine, onkraj se medimo.
Nobenih komun in nobenih priročnikov
za boljše življenje, ne žuli me, temveč melje.
In bil bi poraz, če ne bi znal odpreti okna na stežaj,
pustiti pljuča zunaj, skobacati se iz postelje.
Zato sem tu, ker mi vsaka beseda ostane ...
Jan Fabre,a ti sploh kdaj spiš?
Ni komentarjev:
Objavite komentar