Ojoj, ne že spet!
Miruj, to sem. Tu sem.
Od tega živim,
vrtam v ljudi,
gole jih hočem,
ne zato, da bi potešil
nekakšen libidinalni refleks,
globlje hočem, v labirinte,
v prepade, hočem do kosti.
Jaz ne varam, ker ne morem varati,
jaz haram, sline cedim,
ker je vsako življenje zame fenomen.
Že dolgo si ne lastim več ljudi,
naporno je biti venomer na preži,
nisem Bog in nočem biti ubog,
naj gredo svojo pot, tudi če nismo reka,
vseeno imajo naša življenja strugo,
vem, napletam, kot bi ti rekla,
zame je vse samoumevno, pa ni,
jaz raje pišem o ljudeh,
le tako jih lahko zares omrežim
in v trenutku, ko postavim zadnje ločilo,
že jih ni več, postanejo metulji,
prežarčijo vse in odfrfotajo.
Tako jebeno krhki so metulji,
tako tragično kratkodobni,
da bi človeka skoraj popadel bes,
a ni časa, to kar te žene v obup
tega jedkega spoznanja, prav to te pahne,
da klecneš prežarčen od te lepote,
ki ni takšna kot bi jo sam hotel,
temveč je to kar ji je dano,
minljivost pod čudovitim kotom svetlobe.
Zdaj pa imaš, o tebi pišem,
prišla si svetlobo, nenapovedano,
ja, vsi bodo brali, a malokdo se bo sončil
pod sojem teh žarkov, naklonjenost pušča sledi.
Če bi bil lopov bi ti spletel krajo
filigransko nagajivih biserov,
s svojo mehkobo bi te žgečkali,
s svojo ostrino bi te izžgali,
tako pa je vse s čImer se te lahko dotaknem,
to rešeto besed, ki si jih lahko vsakdo lasti,
vseeno, ne boj se, besede imajo prav toliko obrazov,
kot je pogledov, ki vrtajo vanje, vse se porazgubi
po malih izbicah naklonjene bližine.
Zakaj bi se bali, morda kje piše koliko nam je dano?
Bog ne daj! Receptur je nešteto,
vsak zase misli, da je mojster v piljenju okusov,
a to je le želja po posedovanju, strah, da si nismo dovolj
in tako nam uidejo vsi tisti čudoviti odtenki,
ki se brezbrižno prelivajo v zamahu metulja,
da se na drugi strani poloble tresejo gore.
Še enkrat, ni nam dano posedovati objekt
naše želje, če to storimo ga zadušimo,
lahko se le razrasemo znotraj ljubezni,
ki nas preveva in s potrpljenjem gosenice
capljamo do trenutka ko nas raznese v metulja
in še to le za trenutek, lastna lepota nas ugonobi.
Naj berejo, naj vedo, naj počno kar jih je volja,
rad bi le vedel kakšnega vonja je ta danost
nad katero nimamo moči, ko nemočno motrimo,
presrani od gromozanske sile, ki nas prehaja
v točki, ko postanemo mehki in razneženi,
za trenutek se ustavimo in se nam zazdi,
da imamo svet na dlani, kontrast večnosti
in tako se kaj kmalu zares zvečeri in te ni, a si.
Ni komentarjev:
Objavite komentar